Sem ravnateljica Evropske šole Ljubljana, kjer vsakodnevno živim šolsko življenje. Pred tem sem ga 20 let spoznavala na Ministrstvu za izobraževanje, zadnjih 10 let kot vodja službe, ki skrbi za učitelje. Po osnovni izobrazbi psihologinja, ki nikoli ni opravljala tega poklica, in magistrica politologije.
Delo na ministrstvu za šolstvo mi je odkrilo nekaj temeljnih spoznanj, ki so povprečnemu naključnemu obiskovalcu šole pogosto skrita. Biti učitelj je poslanstvo, ne poklic. V rokah posameznega učitelja je pogosto prihodnost cele generacije; pa se tega zavedamo? Hočemo imeti v šolah radovedne in inovativne ali so nam ljubši pohlevni in črkobralski učitelji? Je poslanstvo moč finančno ovrednotiti in ukalupiti v 8-urni delavnik z registracijo delovnega časa?
Priložnost sem imela sodelovati v različnih delovnih skupinah, bila sem predstavnica Slovenije v UNESCO projektu Education for all, v Bruslju sem sodelovala z različnimi strokovnjaki v zvezi s pedagoškim kadrom, kar mi je dalo edinstven vpogled v izobraževalne politike posameznih držav. Boljše in slabše. Vsekakor pa bi se imeli iz njih veliko naučiti. In sprevideti, da imamo v Sloveniji dober izobraževalni sistem, ki pa nujno potrebuje nekaj “vzdrževalnih” del.
Zdaj orjem ledino z edino slovensko šolo, ki izvaja program evropskih šol. Od leta 2018, ko jo je Vlada RS ustanovila, smo zrasli do sekundarne stopnje, prva matura nas čaka čez tri leta. Program je drugačen od slovenskih, pogoji dela so drugačni, jezik je drugačen, z odličnimi sodelavci pa je vse mogoče. To pa je tudi moj življenjski moto.
Poleg ravnateljevanja sem še predavateljica na višji strokovni šoli, izpraševalka na strokovnih izpitih za učitelje, rada kuham in pečem, še raje pa berem.