dr. Barbara Vodopivec
Področja:
dr. Barbara Vodopivec
Sem zgodovinarka, zaposlena na ZRC SAZU, kjer zgodovinopisje povezujem z drugimi vedami, kot sta umetnostna zgodovina in sociologija kulture. Posvečam se izbranim vprašanjem iz zgodovine 20. stoletja, mdr. uveljavljanju žensk v znanosti, še posebej v inženirskih poklicih, restituciji umetnin in raziskavi več kot stoletne zgodovine meščanske rodbine na prostoru nekdanje Jugoslavije, s čimer nastajajo portreti časa in prostora na prepletu med družbeno-zgodovinskimi procesi in posameznimi usodami.
Po tem, ko sem leta 1993 diplomirala iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem študirala sodobno zgodovino na CEU (Central European University / Srednjeevropska univerza) v Budimpešti na Madžarskem, nato leta 1999 magistrirala iz sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani in tu leta 2015 tudi doktorirala iz varstva kulturne dediščine. Od tega leta sem zaposlena kot raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU.
Vseskozi me zanimajo določena vprašanja in procesi iz sodobne zgodovine, ki vplivajo na naša življenja tudi danes in si pri tem prizadevam, da jih s povezovanjem zgodovinopisja, umetnostne zgodovine, sociologije kulture in dediščinskih študij, osvetljujem interdisciplinarno. Tako sem diplomirala iz razpada Jugoslavije, se nato osredotočila na študije idej in kultur, konkretno na razumevanje antisemitizma pri nas, kar me je pripeljalo do razmislekov o oblikovanju identitet in kolektivnega spomina ter s tem povezanega večkriterijskega vrednotenja kulturne dediščine. Zadnjih deset let raziskujem uveljavljanje žensk v znanosti pri nas, še posebej se osredotočam na inženirske poklice, kot sta gradbeništvo in arhitektura oz. konservatorstvo. Proučujem tudi restitucijo v času nacizma zaplenjenih umetnin, zlasti iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945, in s tem povezana vprašanja pomena kulturne dediščine za identiteto. Zanima me še recepcija vizualne propagande v medijih v času vojnih spopadov, pri čemer izhajam iz časa prve svetovne vojne, v prihodnosti pa načrtujem nasloviti vprašanje vloge novinarjev v času družbenih sprememb, s čimer se želim pokloniti spominu mojega očeta novinarja, urednika, prevajalca in publicista Janeza Staniča (1937-1996). Najnovejši projekt, ki ga izvajam, je raziskava zgodovine rodbine Oblak-Dobovišek-Konte od konca 19. stoletja in v 20. stoletju. Raznolike usode posameznih članov rodbin, ki so živeli po celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije in v velikem delu nekdanje monarhije, so mreža, v katero vpenjam poglabljanje razumevanja tistih družbeno-zgodovinskih procesov, ki so na življenje družin še posebej vplivali, kot so na primer vzpon meščanstva in njegov pomen za transformacijo družbe ter vloga žensk pri tem.
Po študiju sem bila nekaj let mlada raziskovalka na ISH – Institutum Studiorum Humanitatis v Ljubljani, nato pa me je zanimalo tudi življenje izven akademskih krogov. Delala sem na Društvu slovenskih pisateljev, kjer me je bogatilo izjemno ustvarjalno okolje, bila urednica pri Enciklopediji Slovenije, kjer sem se od vrhunske ekipe učila natančnosti in predanosti skupnemu cilju, nato sem bila svetovalka na Ministrstvu za kulturo, kjer sem se naučila vodenja projektov, predvsem pa razumevanja, kako delujeta sistem in država, nato pa sem se preko evropskih projektov s področja varstva kulturne dediščine, ki sem jih vodila in izvajala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, vrnila v znanost. Vrnitev ni bila enostavna, v kratkem času sem morala zapolniti več kot deset letno vrzel in se prilagoditi hitremu razvoju znanosti in načinu dela. Toda raznolike izkušnje dela v različnih okoljih in sektorjih ter takrat stkane mreže so danes prednost, ki mi pri raziskovalnem delu omogočajo širok pogled in prilagodljivost. Tudi zato verjamem v vseživljenjsko učenje in sem prepričana, da nikoli ni prepozno, da stopimo na novo in lahko tudi povsem drugačno pot.
Vseskozi me zanimajo določena vprašanja in procesi iz sodobne zgodovine, ki vplivajo na naša življenja tudi danes in si pri tem prizadevam, da jih s povezovanjem zgodovinopisja, umetnostne zgodovine, sociologije kulture in dediščinskih študij, osvetljujem interdisciplinarno. Tako sem diplomirala iz razpada Jugoslavije, se nato osredotočila na študije idej in kultur, konkretno na razumevanje antisemitizma pri nas, kar me je pripeljalo do razmislekov o oblikovanju identitet in kolektivnega spomina ter s tem povezanega večkriterijskega vrednotenja kulturne dediščine. Zadnjih deset let raziskujem uveljavljanje žensk v znanosti pri nas, še posebej se osredotočam na inženirske poklice, kot sta gradbeništvo in arhitektura oz. konservatorstvo. Proučujem tudi restitucijo v času nacizma zaplenjenih umetnin, zlasti iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945, in s tem povezana vprašanja pomena kulturne dediščine za identiteto. Zanima me še recepcija vizualne propagande v medijih v času vojnih spopadov, pri čemer izhajam iz časa prve svetovne vojne, v prihodnosti pa načrtujem nasloviti vprašanje vloge novinarjev v času družbenih sprememb, s čimer se želim pokloniti spominu mojega očeta novinarja, urednika, prevajalca in publicista Janeza Staniča (1937-1996). Najnovejši projekt, ki ga izvajam, je raziskava zgodovine rodbine Oblak-Dobovišek-Konte od konca 19. stoletja in v 20. stoletju. Raznolike usode posameznih članov rodbin, ki so živeli po celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije in v velikem delu nekdanje monarhije, so mreža, v katero vpenjam poglabljanje razumevanja tistih družbeno-zgodovinskih procesov, ki so na življenje družin še posebej vplivali, kot so na primer vzpon meščanstva in njegov pomen za transformacijo družbe ter vloga žensk pri tem.
Po študiju sem bila nekaj let mlada raziskovalka na ISH – Institutum Studiorum Humanitatis v Ljubljani, nato pa me je zanimalo tudi življenje izven akademskih krogov. Delala sem na Društvu slovenskih pisateljev, kjer me je bogatilo izjemno ustvarjalno okolje, bila urednica pri Enciklopediji Slovenije, kjer sem se od vrhunske ekipe učila natančnosti in predanosti skupnemu cilju, nato sem bila svetovalka na Ministrstvu za kulturo, kjer sem se naučila vodenja projektov, predvsem pa razumevanja, kako delujeta sistem in država, nato pa sem se preko evropskih projektov s področja varstva kulturne dediščine, ki sem jih vodila in izvajala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, vrnila v znanost. Vrnitev ni bila enostavna, v kratkem času sem morala zapolniti več kot deset letno vrzel in se prilagoditi hitremu razvoju znanosti in načinu dela. Toda raznolike izkušnje dela v različnih okoljih in sektorjih ter takrat stkane mreže so danes prednost, ki mi pri raziskovalnem delu omogočajo širok pogled in prilagodljivost. Tudi zato verjamem v vseživljenjsko učenje in sem prepričana, da nikoli ni prepozno, da stopimo na novo in lahko tudi povsem drugačno pot.
