Strokovnjakinje v kategoriji: regionalizacija

  • Maša Klavora
    Maša Klavora

    {Name + first and last name: 1}

    Nisem strokovnjakinja. Ko pa razmišljam, kdo in kaj sem, kaj in kako počnem, se najraje opredelim za aktivistko in koordinatorico, ki verjame v dolino Soče in evropsko idejo Poti miru, naravne in kulturno-zgodovinske vrednosti, vrednote in potenciale, spoštljivo, medgeneracijsko, medsektorsko in čezmejno sodelovanje ter iskreno, odgovorno in transparentno delovanje v javno dobro korist. In na to sem ponosna.

     

    Kraj bivanja:
    Tolmin

     

    Po tem, ko sem v osnovni šoli želela biti novinarka, me je v gimnazijskih letih povsem prevzela atletika, zato sem se po zaključku šolanja na Gimnaziji Tolmin brez pomislekov odločila za Fakulteto za šport. Prav šport mi je dal izredno pomembne temelje – biti pošten do sebe in drugih, psiho-fizično kondicijo in moč ter izkušnjo, da le delo in transparentna pot vodita do cilja. Odraščala sem v neobičajni, a aktivni družini, ki mi je med drugim vcepila odnos do domačih krajev ter me podpirala v vsem, za kar sem se odločila. Omogočili so mi, da sem se »vkoreninila« in hkrati razpela krila. V drugem letniku študija sem se priključila Klubu tolminskih študentov (KTŠ) in kar hitro zaključila z atletsko kariero, saj me je vsak dan bolj vleklo v domače kraje in študentski aktivizem. KTŠ je bil najboljša življenjska šola in izjemna popotnica za nadaljnjo udejstvovanje na vseh področjih. Po 2 letih zelo aktivnega vodenja KTŠ (2003-2005) in članstva v upravnem odboru Zveze študentskih klubov Slovenije, me je dolina Soče še bolj pritegnila. Od leta 2004 sem aktivna v različnih športnih, turističnih ali zgodovinskih društvih in v nekaterih civilnih iniciativah (med drugim leta 2011 v iniciativi proti spremembi Zakona o Soči, ko smo v parih dneh zbrali več kot 1000 podpisov in angažirali različno strokovno in civilno javnost). Leta 2006 sem na povabilo takratnega podžupana Uroša Brežana kandidirala na njegovi listi za občinski svet Občine Tolmin in z visokim odstotkom preferenčnih glasov bila izvoljena v svet, katerega članica sem še danes. Četudi se je od mene pričakovalo, da diplomiram s športnega (atletskega) področja, sem se zaradi zanimanja za probleme in priložnosti ter potenciale odgovornega razvoja odločila za diplomo z naslovom Razvoj turizma v Zgornjem Posočju, ki sem jo zaključila s pobudo, da se na Soči vzpostavi krajinski park, ki bo omogočil trajnostno upravljanje in razvoj. Leta 2007 sem uspešno diplomirala in prejela povabilo Zdravka Likarja, takratnega načelnika UE Tolmin ter ustanovitelja Kobariškega muzeja in Fundacije Poti miru, da se priključim ekipi na Fundaciji, kjer sem od leta 2018 direktorica. Od vstopa v občinsko politiko, sem bila 2x 2 leti podžupanja občine Tolmin. Od junija 2022 do novembrskih lokalnih volitev istega leta sem bila tudi podžupanja v funkciji županje in z nekaterimi burnimi odločitvami in dejanji nakazala smer in način, kako dojemam (lokalno) politiko. Težko, a z odgovornostjo in zavedanjem, kaj pomeni živeti in dihati za občane, javno dobro in dolino, sem novembra z nepopulistično kampanjo, v svojem stilu in z načeli »bolje pred več, skrb za okolje in uravnotežen razvoj« kandidirala za županjo ter v prvem krogu izgubila proti dvema kandidatoma. To je bila izjemna izkušnja v vseh pogledih, a z dvignjeno glavo in s pogledom uprtim v vsakogar in vse hodim naprej.
    Če mi je prepoznavanje in razumevanje pomena in vrednosti naše doline še dodatno okrepilo odnos in zavzetost za Tolminsko in Posočje, mi je ideja Poti miru, ki povezuje kraje in dediščino prve svetovne vojne, omogočila in spodbudila gledanje čez vsakršne meje ter ustvarjanje medsebojnega spoštovanja in odgovornosti ter razvojnih priložnosti na podlagi skupnih vrednot, poslanstva in vizije. V zadnjih letih smo tako z mnogimi slovenskimi in italijanskimi inštitucijami in posamezniki ustvarili 500km dolgo čezmejno kulturno-pohodniško pot Pot miru od Alp do Jadrana, ki velja za enega najboljših regijskih in čezmejnih pobud, projektov. Dediščino prve svetovne vojne na območju Slovenije smo vpisali tudi na Unesco Poskusni seznam. S partnerji iz več evropskih držav pa počasi ustvarjamo Evropsko pot miru, ki bo povezala kraje, ki jih je pred več kot 100 leti zaznamovala prva svetovna vojna. Z željo, da ohranimo spomin na vse, ki so trpeli v prvi svetovni vojni, ter upanjem in skromnim prispevkom, da se tisti »nikoli več« čim prej uresniči.
    Moje življenje z dragocenimi in nepozabnimi izkušnjami bogati tudi sin, ki mi nastavlja pomembno ogledalo. V svojem času se rada rekreiram v naravi, spoznavam nove kraje in ljudi, ter se družim s partnerjem, družino in prijatelji, ki mi vedno stojijo ob strani. In razmišljam, spremljam in se odzivam na izzive in probleme v dolini Soče, saj mi ni vseeno, kako in kam gremo. Hvaležna sem, da sem ne glede na vse tudi težke preizkušnje v zasebnem življenju, še vedno pozitivna in odprta oseba. Uživam v majhnih dnevnih radostih in živim v zavedanju, kako edinstveno in neponovljivo je življenje.
  • mag. Monika Kirbiš Rojs
    mag. Monika Kirbiš Rojs

    mag. Monika Kirbiš Rojs - ONA VE -

    Področje evropskih sredstev in projektov je moja velika strokovna ljubezen zadnjih dvajset let. V tem delu uživam. Trikrat sem že opravljala funkcijo državne sekretarke Vlade RS za področje kohezijske politike; ne zaradi politične ideologije, ampak zaradi kohezije, ki velja za izjemno zahtevno in kompleksno področje.
    Med drugim sem vodila pripravo slovenskega Načrta za okrevanje in odpornost ter EU programov 2021-27. Sicer pa se ukvarjam s projektnim managementom in poslovnim svetovanjem.
    Po maturi na II. gimnaziji Maribor sem študij nadaljevala na ekonomskih fakultetah v Mariboru in Ljubljani. Od leta 2003 sem bila zaposlena na Ministrstvu za finance RS, v NLB, v Službi Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter v Mestni občini Maribor. Bila sem tudi državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu, pristojna za vodenje kohezijske politike, v letih 2012 in 2013. Pred imenovanjem za državno sekretarko v Službi Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko sem bila zaposlena v Slovenski Bistrici, kot vodja občinskega Oddelka za gospodarstvo in direktorica Razvojno informacijskega centra.
    Med drugim sem vodila operativno vladno skupino za pripravo slovenskega Načrta za okrevanje in odpornost ter Partnerskega sporazuma in Programa kohezijske politike za obdobje 2021–2027. Imam dolgoletne izkušnje tako s pripravo strateških razvojnih dokumentov države za črpanje evropskih sredstev kot tudi s projektnim managementom. Kombinacija izkušenj tako na državni – sistemski ravni kot na projektni ravni je resnično zelo dragocena in praktična.
    Izpostavila bi še naslednje:
    – Imam izkušnje z organizacijo seminarjev in konferenc ter številnimi vsebinskimi predstavitvami s področja sistema evropskih sredstev, javno-zasebnih partnerstev, razvojnega načrtovanja in projektnega managementa.
    – Delujem tudi kot ekspert v okviru TAIEXa in Odbora regij. Sodelujem občasno kot predavatelj z Združenimi narodi, ljudskimi univerzami in kot gostujoči strokovnjak na kar nekaj fakultetah.
    – Bila sem prejemnica Zoisove štipendije.
    – V prostem času rada jadram, se ukvarjam s psom, kolesarim, berem knjige, spijem kavico s prijatelji / družino, obiščem gledališče ali grem na koncert ter v kino.
    – Sem članica Lions kluba Slovenska Bistrica.
    – Z evropskim poslancem Francijem Bogovičem sva napisala knjigo ‘Sredstva Evropske unije od teorije do prakse’, ki je prva strokovna knjiga v slovenščini na tem področju.