Piše: dr. Andreja Gomboc, redna profesorica za astronomijo in raziskovalka na Univerzi v Novi Gorici, članica več mednarodnih kolaboracij na področju astrofizike.

Z zvezdami posuto nočno nebo navdušuje človeštvo že od nekdaj. Nedvomno je navduševalo tudi naše prednice. A ženske so bile dolga stoletja skorajda povsem izključene iz različnih področij družbe, tudi iz znanosti. Kljub temu je bilo kar nekaj znanstvenic, ki so bile v svojem času uveljavljene in priznane, zgodovinske knjige pa kot da jih namenoma »pozabijo« omeniti. Zgodovina in z njo tudi zgodovina znanosti je v veliki meri še vedno his-story (njegova zgodba). Pisali so jo moški o moških. V splošnem zgodovinskem zavedanju, knjigah in učbenikih so ženske redko prisotne, njihovi prispevki so pogosto prezrti ali pripisani moškim sodelavcem ali družinskim članom. 

Tekom študija sem slišala samo za dve astronomki. V zadnjih nekaj letih, odkar se o ženskah v znanosti več govori in piše, odkrivam nove in nove. Nedavno sem naletela na prispevek, objavljen v Slovenki, glasilu slovenskega ženstva 19. novembra 1898, ki se prične takole: 

»Glede ženske duševne zmožnosti navaja Rebière v svojej knjigi »Les femmes dans le science« šeststo odličnih žena, ki so se odlikovale po visokej izobrazbi in nadarjenosti. Mej temi jih je šestina, ki so se bavile sè zvezdoznanstvom, pač najtežjo stroko, koja je pristopna le najgenijalnejšim možkim glavam.« 

Slovenka, glasilo slovenskega ženstva, 19. novembra 1898, zvezek 24, letnik III, str. 570:

Za prvo »zvezdoznanko« velja Aglaonike, ki je živela v 1. ali 2. stol. pr.n.št. v antični Grčiji in znala napovedati Lunine mrke. Zaradi tega so jo imeli za čarovnico, ki lahko doseže, da Luna izgine z neba.

V anglosaksonskem svetu (za katerega je največ razpoložljivih virov) velja za prvo astronomko v modernem času, od iznajdbe teleskopa naprej, Caroline Herschel, mlajša sestra bolj slavnega Williama Herschla, odkritelja planeta Urana. Caroline je iz pogosto oblačne Anglije med drugim odkrila 8 kometov in leta 1787 postala prva profesionalna astronomka – prva ženska, ki je za svoje delo v astronomiji dobivala plačilo. V svojem času je bila zelo priznana: prejela je Zlato medaljo Kraljeve astronomske družbe in postala njena častna članica. Kljub temu je bil njen prispevek k astronomiji mnogo let kasneje, tudi v modernem 21. stoletju, pogosto prikazovan zgolj kot kuhanje čajčkov bratu, medtem ko je on delal in s teleskopom opazoval nebo.

Maria Mitchell velja za prvo profesionalno astronomko v ZDA. Po odkritju kometa, ki je postal znan kot »komet gospodične Mitchell«, je postala slavna. Kot računarka efemerid oz. nebesnih leg Venere za Navtični almanah je bila ena prvih žensk, ki so delale za ameriško zvezno vlado. Bila je prva članica Ameriške akademije umetnosti in znanosti. Leta 1865 je postala profesorica za astronomijo na Vassarju, novo ustanovljenem kolidžu za ženske. Prepričana je bila, da so ženske sposobne povsem enakih strokovnih dosežkov kot moški in sodelovala pri ustanovitvi Ameriškega združenja za napredek žensk.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bila na Observatoriju kolidža Harvard v ZDA zaposlena skupina žensk, ki so jim rekli »Harvardske računarke«. Ker je v tistem času veljalo za nespodobno, da bi bile ženske ponoči izven doma, kaj šele same z moškimi kolegi na observatoriju, so smele delati le podnevi. Analizirale so astronomske posnetke, ki so jih na fotografske plošče ponoči posneli moški. Pri tem so razvijale nove metode meritev in analize podatkov. Annie Jump Cannon je, na primer, razvila klasifikacijo zvezd v spektralne tipe glede na njihovo površinsko temperaturo, ki je v uporabi še danes. Henrietta Swan Leavitt je odkrila zvezo med izsevom in periodo spreminjanja sija kefeidnih spremenljivk in s tem orodje za merjenje razdalj v vesolju: če namreč izmerimo periodo kefeide, lahko po tej zvezi določimo njen izsev (koliko svetlobe oddaja), in če izmerimo še navidezni sij kefeide (kako svetla je na našem nebu), lahko določimo, kako daleč je. Ta zveza je Edwinu Powellu Hubblu pomagala izmeriti razdalje do drugih galaksij in s tem priti do dveh velikih astronomskih odkritij zgodnjega 20. stoletja: da je vesolje bistveno večje, kot so si predstavljali do takrat, in da se širi.

Eden največjih dosežkov v astronomiji je gotovo odkritje, iz česa so zvezde. Danes to vedo vsi, ki se vsaj bežno zanimajo zanje, a le redki vedo, da je to prva ugotovila ženska. Cecilio Payne-Gaposchkin je želja po študiju astronomije vodila iz rodne Anglije v ZDA, kjer je leta 1925 postala prva prejemnica doktorata iz astronomije na kolidžu Radcliffe, »ženski podružnici« tedaj sicer samo-moške univerze Harvard. V doktoratu je prišla do zaključka, da so zvezde pretežno iz vodika in helija. Naletela je na ostro nasprotovanje astronomskih avtoritet – moških, ki so bili prepričani, da so Sonce in druge zvezde iz podobne snovi kot Zemlja. Ko se je izkazalo, da je imela prav, so si zasluge pripeli drugi. Po dolgih letih, 1956, je postala prva ženska, ki je dobila profesuro na Harvardu.

Kako v zvezdah iz vodika in helija nastanejo težji kemijski elementi (ki sestavljajo, med drugim, Zemljo in naša telesa) je proučevala Eleanor Margaret Burbidge v 1950-tih. Bila je prva avtorica temeljnega članka s tega področja. V tem času še vedno ni bilo dovoljeno, da bi ženske samostojno opazovale na observatorijih. Zato je na observatoriju Mount Wilson (kjer so to dovolili šele 1965) sprva opazovala kot moževa »asistentka«, čeprav je bila v resnici za teleskopom ona, mož pa je v temnici opravljal svoje raziskave. Prejela je številne nagrade in imela več vodstvenih vlog, med drugim je 1972 postala direktorica Kraljevega observatorija Greenwich.

Med najbolj znanimi astronomkami je Jocelyn Bell Burnell. Leta 1967 je kot doktorska študentka odkrila povsem novo vrsto teles v vesolju – pulzirajoče nevtronske zvezde ali krajše pulzarje. Odkritje je pritegnilo tudi medije: novinarji so njenega mentorja spraševali o astrofizikalnih vprašanjih, njo pa, ali ima fanta, če je naravna rjavolaska in jo prosili, da si za fotografiranje odpne še en gumb na srajci. Za odkritje pulzarjev je leta 1974 dobil Nobelovo nagrado za fiziko njen mentor, nje med prejemniki ni bilo. Leta 2018 je dobila Special Breakthrough Prize in Fundamental Physics in namenila nagrado v višini 3 milijonov dolarjev za pomoč depriviligiranim študentkam in študentom.

Tudi ameriška astronomka Vera Cooper Rubin ni dobila Nobelove nagrade, kljub temu da je bila mednarodna astronomska skupnost mnenja, da si jo za eno ključnih odkritij moderne astrofizike zasluži. V 1970-tih je namreč izmerila, da se spiralne galaksije vrtijo veliko prehitro, da bi jih lahko skupaj držala le gravitacijska sila vidne snovi (zvezd, plina in prahu). Njeno delo je pripeljalo do spoznanja, da je devet desetin snovi v galaksijah v obliki neke nevidne, temne snovi, ki je še danes uganka. Po njej se imenuje observatorij na Cerro Pachon v Čilu, ki bo predvidoma prihodnje leto pričel izvajati največji pregled neba doslej in bo proučeval vse od našega Osončja do kozmoloških ugank sestave vesolja, med drugim tudi temno snov.

Prva astronomka (in šele četrta ženska), ki je dobila Nobelovo nagrado za fiziko, je leta 2020 postala američanka Andrea Ghez (nagrado je dobila skupaj z dvema moškima). S svojo raziskovalno skupino je »pokukala« skozi plin in prah v naši Galaksiji in s posebnimi metodami dosegla tako ostre posnetke središča Galaksije, da je lahko razločila posamezne zvezde v njem in proučevala njihovo gibanje. Po več letih opazovanj je dokazala, da se v središču Galaksije skriva črna luknja, ki ima maso 4 milijonov mas Sonca.

Če smo začeli s Slovenko, še zaključimo s Slovenko.

Prva profesionalna astronomka v Sloveniji je bila mag. Pavla Ranzinger (1933-2024). Po diplomi iz matematike in leta 1961 še iz astronomije na Katedri za astronomijo na Univerzi v Ljubljani je študij nadaljevala na astrofizikalni smeri v Beogradu, kjer je leta 1973 magistrirala. Ukvarjala se je s proučevanjem razvoja Sončevih peg in Sončevih izbruhov, gostovala na observatoriju v Ondřejevu na Češkem in na observatoriju na Hvaru na Hrvaškem. Vrsto let je vodila astronomsko knjižnico na observatoriju na Golovcu v Ljubljani, računala in urejala letne astronomske efemeride ter vodila vaje iz Splošne astronomije, Astronomski praktikum I ter predavala Uvod v astronomska opazovanja. Opravljala je tudi časovno službo za potrebe seizmoloških in astronomskih meritev, vse od leta 1959 do upokojitve leta 1993. Bila je avtorica poljudnih člankov, sodelovala pri pripravi gesel za leksikone in enciklopedije, veliko je recenzirala in prevajala iz ruščine, nemščine, srbščine in angleščine. Imela sem srečo, da sem bila med generacijami, ki jim je mag. Pavla Ranzinger predavala Uvod v astronomska opazovanja. Njena predavanja so bila odlična, do potankosti pripravljena in polna informacij, njene razlage jasne in jedrnate. Na celem študiju je bil to edini predmet, pri katerem sem imela predavateljico. Zamudila nisem niti ene ure. Zapiski njenih predavanj so mi prišli zelo prav, ko sem sama postala predavateljica.

Dosežke žensk v znanosti je vredno spoznati in ohranjati zgodovinski spomin nanje. So pomembne vzornice in navdih za mlade generacije. Njihove zgodbe in prispevki k razvoju znanosti pomagajo razbijati stereotip, da so vrhunski znanstveniki (samo) moškega spola.

Mednarodni projekt »Ženske in dekleta v astronomiji« poteka med 11. februarjem, mednarodnim dnem žensk in deklet v znanosti, in 8. marcem, mednarodnim dnevom žensk. V njem sodeluje podcast Temna stran Lune, ki ga ustvarjata astronomki Dunja Fabjan in Maruša Žerjal.

*Tekst vključuje nekaj odlomkov, predhodno objavljenih v kolumnah v Delu in astronomskem delu knjige Fizika, moj poklic.