»Ženske smo pogosto vidne pri zdravstvu, sociali ali kulturi, medtem ko o prihodnosti države odločajo moški,« opozarja. »Zame je demokracija osiromašena, če se polovice prebivalstva ne sliši.«

Podatki to potrjujejo: ženske predstavljajo le okoli 28 % oseb v medijih, po 50. letu pa skoraj izginejo – moški so v tej starostni skupini zastopani kar pet- do šestkrat pogosteje. Tudi v parlamentu jih malo manj kot 37 %.

Medtem ko javnih nastopov moških ne spremljajo izjave, kot so »glej tega plešastega dedca, ki se ne zna obleči« ali »poglej si njegov trebuh«, je družba do žensk, ki se javno izpostavijo, bistveno bolj kritična. Na tnalu so njihov videz, način govora in nastopa, precej manj pa strokovnost.

»Marsikatera ženska se tega ustraši oziroma se ne želi postaviti v takšen položaj,« opozarja Mateja Malnar Štembal, a hkrati dodaja, da se vse več žensk kljub pomislekom in pomanjkanju časa odloča »ugrizniti v to kislo jabolko«.

A problem ni le vidnost. Kot opozarja psihologinja Sara Tement, se od žensk še vedno pričakuje, da bodo hkrati skrbele za delo, otroke, starejše in gospodinjstvo – pogosto na račun lastnega zdravja, časa in počitka. To je realnost tako imenovane »sendvič generacije«, ki jo potrjujejo tudi raziskave.

Na sistemske ovire opozarja tudi Sonja Lokar, ki poudarja, da rešitve obstajajo, a zahtevajo finančne in politične odločitve – skrb za otroke in starejše še vedno ni obravnavana kot ključna družbena prioriteta.

Izkušnje mlajše generacije dodatno razkrivajo, kako zgodaj se začnejo neenakosti. Tjaša Franko opozarja, da ženske že ob vstopu na trg dela doživljajo predsodke, povezane z materinstvom, negotovimi zaposlitvami in slabšim dostopom do lastnega doma.

Enakost ni stanje – je proces. In ta proces, kot pravi Mateja Malnar Štembal, pogosto ni linearen: »Gremo malo naprej, malo nazaj.«

Celoten prispevek TUKAJ.

Foto: Getty Images