Vanja Černivec - ONA VE - Vanja Černivec osebni arhiv

Vanja Černivec

Generalna direktorica ženske košarkarske ekipe London Lions

Vanja Černivec: “Najbolj privilegiran je tisti posameznik, ki najde svojo strast in poslanstvo v življenju.”

Zgodba, ki da misliti.

Vanja Černivec, našo nekdanjo košarkarico, prvo žensko v vlogi mednarodne skavtinje oglednice v zgodovini NBA (za Chicago Bulls) in trenutno generalno direktorico ženske košarkarske ekipe London Lions, je z nami delila nekaj pogledov na svojo športno in poklicno pot. Čeprav je sama skromna, je za nas samo še en kamenček v mozaiku ponosa na našo državo in njene ljudi.

O vas veliko poslušamo, kako zelo ste se znašli in uspeli v moškem svetu košarke. Kaj ste vi naredili morda drugače od drugih žensk? Kaj vas odlikuje? V čem ste izjemni?

Zelo nerada govorim o izjemnosti in drugačnosti od drugih žensk ali moških. Vsak izmed nas ima svojo zgodbo, ki je samo njegova in nihče drug ne more stopati po istih stopinjah.

Že dalj časa trdim, da je najbolj privilegiran tisti posameznik, ki najde svojo strast in poslanstvo v življenju. Mene morda odlikuje to, da sem našla svojo strast že pri zelo mladih letih. S košarko sem bila dobesedno obsedena od dvanajstega leta naprej, le da si takrat nisem upala sanjati, da se bom kadarkoli v življenju preživljala s košarko.

Težko rečem, zakaj in kako se mi je po zaključenem študiju in preizkusu v “normalni” službi uspelo prebiti v svetu košarke. Po končani profesionalni karieri in zaključenem študiju me je začelo vleči v smeri športne diplomacije. In tako sem se prvič znašla v prostovoljskih vodah, ki so me pozneje (po številnih poskusih in zavrnitvah) pripeljale do prvih plačanih priložnosti v športni industriji.

Odnosi z ljudmi, ki sem si jih zgradila skozi nešteta prostovoljna dela, so bili, so in bodo zame ključnega pomena. V tako tekmovalni industriji, kot je šport, si je težko priboriti priložnost brez zdravih odnosov. Ljudje v tujini so cenili mojo predanost delu ter strast in poznavanje košarke (česar v Sloveniji ni bilo čutiti) in z veseljem, so mi začeli odpirati vrata.

Nikoli pa si nisem zastavljala dolgoročnih načrtov in korakov, kako “do cilja”. Mogoče zato, ker jih preprosto nisem poznala. Če je bilo povezano s košarko ali športno diplomacijo, sem bila vedno odprta na nove izzive in niti za sekundo nisem razmišljala, ali je selitev v Indijo ali na Kitajsko v mojem načrtu. Prav tako se zelo nelagodno počutim ujeta v rutino in cono udobja. Večkrat se pošalim med prijatelji, zakaj mi je tega treba, ampak to notranje nelagodje, ko mi je vse poznano in “utečeno”, me sili, da znova in znova iščem nove izzive in spremembe okolja.

In povedati moram, da me nikoli ni motiviral “zunanji svet”. Denar, visoke oziroma po nazivu ugledne funkcije mi nikoli niso bile motiv. Vedno raje delam iz ozadja in slepo sledim svojim sanjam in notranjim občutkom sreče in zadovoljstva.

Ali se vam zdi, da ženske še vedno potrebujemo “boj” za enakost ali pa se vam zdi, da je to že doseženo?

Živimo v času, ko se veliko govori o pomembnosti vključevanja žensk in drugih manjšinskih skupin v procesih odločanja ter zaposlovanja na vodstvenih položajih. In čeprav ne gre zanikati, da je to (prepoznavanje) pomemben korak k napredku, bi si sama želela živeti v času z manj “teorije” in več “prakse”. V času, ko bodo tudi vstopna/pripravniška mesta enako dostopna vsem, ne glede na spol, pripadnost in najpomembnejše socialni razred. V času, ko bo raznolikost med zaposlenimi in njena konkurenčna prednost “common sense”.

Kaj bi svetovali petnajstletni Vanji?

Bolj kot zmage in uspehi verjamem, da nas močneje zaznamujejo in osebnostno (iz)oblikujejo porazi, padci, travmatične izkušnje ter odločitve. Iz tega razloga bi petnajstletni Vanji še enkrat “privoščila” isto barvito odkrivanje in utiranje življenjske poti.

Če bi imela moč, bi jo oropala izkušenj z nenehnimi poškodbami, do katerih je prihajalo zaradi nevednosti, prekomernega treniranja. Nisem znala prisluhniti lastnemu telesu.

Svetovala bi ji, da čim prej vzpostavi spoštljiv odnos do svojega telesa in najpomembnejše, čim dlje ohrani otroško navihanost in igrivost ter naiven pogled na svet, v katerem je vse mogoče.

Pogovor priravila Mateja Malnar Štembal