Ženske v gradbeništvu in geodeziji, pa tudi v drugih inženirskih poklicih, ki so dolgo veljali za pretežno moške, kot so arhitektura, oblikovanje in krajinska arhitektura, so bile do nedavnega povsem spregledano raziskovalno področje. Pri nas smo jih začeli sistematično raziskovati leta 2014 v okviru evropskega projekta MoMoWo – Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje (www.momowo.eu), pri katerem je Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU sodeloval kot partner. Pod okriljem projekta smo podrobneje raziskali in na vrsti razstav v sodelovanju z Galerijo Dessa in Centrom arhitekture Slovenije prvič predstavili več desetin pionirk.

Izkazalo se je, da so bile gradbenice povsem nepopisan list. O njih sprva nismo našli prav ničesar; mediji in literatura so molčali in le delo na arhivskem gradivu in pogovori z njihovimi potomci in kolegi, ki se jih še spominjajo, so pripomogli k temu, da smo jih izluščili iz pozabe in danes lahko pripovedujemo zgodbe o pogumu, vztrajnosti in znanstveni odličnosti. Odstiranje dosežkov strokovnjakinj s področja gradbeništva, ki so tako ali drugače postavljale mejnike uveljavljanja žensk na tem področju pri nas, tako iz leta v leto razkriva več izjemnih posameznic in njihovih osupljivih življenjskih in poklicnih zgodb. Med njimi izstopajo tri, ki jim pripada pionirska vloga. To so Sonja Lapajne Oblak, ki je leta 1932 postala prva diplomirana gradbenica pri nas, Carmen Jež Gala, ki je leta 1952 postala prva ženska, redno zaposlena na gradbeni fakulteti, kasneje tudi prva docentka, ter Darinka Battelino, ki je leta 1976 postala prva doktorica znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji.

Sonja Lapajne Oblak

Sonja Lapajne Oblak (1906-1993) se je rodila je leta 1906 v Ljubljani v izobraženi družini; njen oče je bil zdravnik dr. Živko Lapajne, ki je imel ordinacijo v vili na Prulah, kjer je družina tudi živela. Sonja je leta 1932 diplomirala iz gradbeništva na takratni Tehniški fakulteti v Ljubljani in s tem postala prva diplomirana gradbenica in urbanistka v Sloveniji.  V letih 1934–1943 je za tehnični oddelek Kraljeve banske uprave Dravske banovine v Ljubljani izdelovala statične elaborate za železobetonske konstrukcije zgradb, ki jih je gradila takratna država, in nadzirala njihovo gradnjo. Tako je sodelovala z najvidnejšimi arhitekti tistega časa, med njimi so Jože Plečnik, Emil Navinšek, Vinko Glanz in Edvard Ravnikar.

Leta 1941 se je pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju in bila leta 1943 kot partijska sekretarka Osvobodilne fronte aretirana in odpeljana v nemško taborišče Ravennsbrück, kjer je bila do konca vojne. Bila je nosilka partizanske spomenice 1941. Po vojni je bila na vodilnih mestih gradbenih podjetij v Jugoslaviji (Novi Beograd, Gradis) in v slovenskih projektivnih in urbanističnih ustanovah. Kot direktorica zavoda Projektivni atelje za arhitekturo, urbanizem in nizke gradnje Ljubljana se je upokojila leta 1969. V petdesetih letih 20. stoletja je sodelovala pri izdelavi regionalnega razvojnega načrta Pomurja. Napisala je tudi več strokovnih člankov o urbanizmu. V prostem času je bila izvrstna šahistka, jamarka in navdušena planinka.

Carmen Jež Gala

Carmen Jež Gala (1925-1965) se je rodila leta 1925 v Beogradu, prav tako v izobraženi družini; njen oče dr. Franjo Jež je bil advokat in med drugim član jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci (1919). Družina se je v času vojne iz Beograda preselila najprej v Maribor in nato v Ljubljano, kjer je Carmen leta 1944 tudi maturirala. Nato je leta 1952 kot prva ženska po drugi svetovni vojni diplomirala iz gradbeništva na Tehniški visoki šoli v Ljubljani.

Še istega leta se je kot asistentka zaposlila na katedri za jeklene konstrukcije in s tem postala prva ženska, zaposlena na tej fakulteti, leta 1960 pa je postala še prva docentka. V študijskem letu 1959/60 se je izpopolnjevala na univerzi v Cambridgeu, leta 1964 pa je predavala na tretji stopnji sarajevske gradbene fakultete. Že v času študija (od leta 1949) je bila honorarna sodelavka Inštituta za jeklene konstrukcije (IJK), od leta 1955 pa Inštituta za metalne konstrukcije (IMK). Sprva je sodelovala pri statičnih izračunih, revizijah projektov, pripravi zveznih gradbenih predpisov, obremenilnih preizkušnjah, modelnih preiskavah in ekspertizah, kasneje pa v vrsti raziskovalnih in aplikativnih projektov, ki so potekali v okviru IMK in so vključevali tudi objekte v Jugoslaviji. Raziskovalno se je posvečala zlasti jeklenim konstrukcijam.  Bila je prva ženska, ki je objavila izvirni znanstveni članek v Gradbenem vestniku (1955/56). Zapisi, objavljeni ob njeni smrti pričajo o tem, da je bila visoko cenjena strokovnjakinja in izjemno priljubljena med kolegi in študenti. Njeno pedagoško in znanstveno delo, prekinjena s tragično smrtjo v prometni nesreči, predstavljata mejnike, ki opredeljujejo uveljavitev žensk v gradbeništvu na Slovenskem po drugi svetovni vojni.

Darinka Battelino

Darinka Battelino (1940) se je rodila v Ljubljani v družini štirih generacij gradbenikov. Po končani gimnaziji je leta 1969 kot prva ženska magistrirala iz gradbeništva, nato pa je leta 1976 uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in s tem postala prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji. Med 1963 in 1991 je poučevala na tej fakulteti, med 1977 in 1991 pa tudi na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru. Od 1991 je predavala na Univerzi v Trentu in nato od 1993 do 2007 na Univerzi v Trstu. Bila je mentorica oz. somentorica številnim zaključnim delom.

Leta 1982 je prejela Kavčičevo nagrado za izredne uspehe pri vzgojno-izobraževalnem delu v gradbeništvu. Raziskovalno je delovala na področju geotehnike in uvedbi armirane zemljine v slovensko okolje, kjer je opravila pionirsko delo. Kot raziskovalka se je udeleževala strokovnih srečanj doma in v tujini in je avtorica več deset geotehničnih študij, elaboratov in projektov ter vrste znanstvenih in strokovnih prispevkov. Leta 1993 je bila med  ustanovnimi članicami ljubljanskega društva Soroptimist International, ki je svetovna ženska organizacija, namenjena zagotavljanju enakih možnosti in izboljšanju položaja žensk.

Pionirske dosežke treh gradbenic lahko primerjamo s sestrskim področjem arhitekture, kjer je bilo leto 1932 prav tako prelomno. Takrat sta diplomirali prvi arhitektki Dušana Šantel in Gizel Šuklje (obe pri prof. Plečniku). Prva predavateljica na fakulteti za gradbeništvo je leta 1952 postala Carmen Jež Gala, prva predavateljica na arhitekturi pa je le malo kasneje postala Olga Rusanova, ki je diplomirala leta 1954. Prvo redno profesorico je gradbeništvo dobilo leta 2011 (prof. dr. Tatjana Isaković), arhitektura pa leta 2013 (prof. dr. Živa Deu). Pomemben mejnik za področje gradbeništva z vidika uveljavljanja žensk je tudi leto 2021, ko je gradbena fakulteta dobila prvo dekanjo prof. dr. Violeto Bokan Bosiljkov, na kar pa arhitektura še čaka.

prof. dr. Violeta Bokan Bosiljkov, prva dekanja Fakultete za gradbeništvo (leta 2021)

Primerjava podatkov s Tehniško univerzo na Dunaju pokaže, da smo pri nas proti koncu 20. stoletja beležili celo nekaj večji odstotek žensk.

Prispevek, ki je povzetek predavanja v Centru PEN v Ljubljani  7. 6. 2023, je za ONA VE napisala dr. Barbara Vodopivec, ZRC SAZU, za kar se ji iskreno zahvaljujemo.

“Pri uveljavljanju žensk v gradbeništvu v primerjavi s svetom, kjer je prva gradbenica diplomirala leta 1876 v ZDA in z Evropo, kjer je prva ženska zaključila študij gradbeništva leta 1894 v Portu na Portugalskem, zaostajamo za nekaj desetletij, a pionirke gradbeništva so se s svojim delom odločno in enakovredno uvrstile v domačo in mednarodno strokovno krajino in s tem tlakovale pot odličnim dosežkom tudi kasnejšim generacijam gradbenic. ”

dr. Barbara Vodopivec, ZRC SAZU