Priznam! Včasih vstanem sredi noči in navijam …

… za uspehe slovenskega športa.

Ni nujno, da je to posameznik, lahko je tudi ekipa, priznam, da imam letno naročnino za spremljanje tekem Dallas Mavericks in da je Luka moja budilka). Še bolj mi požene kri po žilah, če se obeta uspeh slovenske ekipe (že čutim, da bi lahko nedelja, 18. septembra, samo še zakoličila praznik košarke).

Ne znam čisto pojasniti tega fenomena, toda uspehi naših športnic in športnikov me navdajajo z nekim posebnim ponosom in zanosom. Tudi če se komu zdi malo klišejsko, ocenjujem, da so prav zares naši najboljši ambasadorji. Oni res poskrbijo, da svet ČUTI Slovenijo, odlikuje jih srčnost in avtentičnost.

Zadnja leta ne mine srečanje z osebo iz tujine, ki mi ob tem, ko povem, da sem iz Slovenije, ne začne navdušeno pripovedovati o uspehih slovenskega športa in me spraševati, kako nam uspeva taka vrhunskost ob takem številu prebivalcev.

Jaz bi rekla, da kapo dol vsemu trenerskemu in zanesenjaškemu kadru od cicibanskih vrst naprej, staršem, ki otroke vozijo sem in tja in jih podpirajo, prav ponosni pa smo lahko tudi na Športnovzgojni karton (SLOfit), nacionalni sistem spremljave telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine, ki je kar unikum v svetu.

In pri tem se mi večkrat zastavi vprašanje – ali je šport panoga ali dejavnost, za katero bi rekli, da so ženske v ozadju, v manjšini, morda celo zapostavljene.

Če gledamo skozi finančno prizmo, že mogoče (določene raziskave kažejo, da utegne na dolgi rok ženski šport pomeniti boljšo naložbo od moškega), toda še vedno pa se mi zdi, da moramo kot družba narediti še veliko, da ne bomo deklicam že od malih nog vcepljali predstav, da česa ne zmorejo, da je nekaj samo za fante, da ni primerno zanje …

Vesele smo lahko, da nismo leta 1896, ko je tako opevani oče modernih olimpijskih iger Pierre de Coubertin izjavil, da bi bilo sodelovanje žensk nepraktično, nezanimivo, neestetsko in nekorektno, češ da so olimpijske igre svečano povzdigovanje moškega športa, žensko ploskanje pa naj bi bilo nagrada.

No, na žalost tudi v sodobnem času včasih še slišimo take poglede, zato je naloga vseh nas, da razbijamo te mite in tabuje. S športnim udejstvovanjem, pa tudi z navijanjem. In seveda, če imamo možnost, tudi s financiranjem in krepitvijo vloge športa v družbi. Za naše športnice in športnike. Ki si zaslužijo več od želja po fotografirnaju z njimi.

Teh nekaj dni si še naberimo moči, potem pa zastave v roke, navijaške nalepke na obraze, navijaške rekvizite v roke in z odprtim srcem in na vsa grla navijajmo za naše odbojkarje, košarkaše, rokometašice in vse, ki se še podajajo na športne tekme.

Mateja Malnar Štembal