Ko govorimo o jeziku, najprej pomislimo na njegovo temeljno sporazumevalno funkcijo – je orodje, ki nam omogoča komunikacijo. Vendar je veliko več kot le to. Jezik je globoko prepleten z našo identiteto, nas povezuje z drugimi ter nam omogoča izražanje občutkov, želja in aspiracij. Čeprav nam je jasno, da jezik ne obstaja v izolaciji od družbenih pojavov, le redko govorimo o učinkih, ki jih ima na družbo in njene člane_ice – in tudi obratno, premalo se zavedamo, da tudi družba (s svojimi vrednotami, ideologijami in načini delovanja) vpliva na jezik, ki ga uporabljamo. Prav ta medsebojna povezanost pa je ključna za razumevanje širšega konteksta. Najbolj očitno se ta prepletenost kaže na trgu dela, kjer izbira besed lahko vpliva na dostop do poslovnih priložnosti posameznikov in posameznic.

Številne študije so pokazale, da je jezik, ki ga uporabljamo pri zapisovanju poklicnih nazivov, zaposlitvenih oglasov in delovnih mest, ključni dejavnik pri tem, kdo se bo prijavil na določen razpis. Na to lahko vpliva način ubesedovanja opisa dela, ki je lahko bolj “moški” ali “ženski” – pri čemer se uporabljajo besede, ki stereotipno bolj ustrezajo enemu ali drugemu spolu (Flory, Leibbrandt in List, 2014; Gaucher, Friesen in Kay, 2011) ali (še pomembneje) oblika zapisa delovnega mesta, ki je v moški ali ženski obliki. Raziskave (Bem in Bem, 1974; Merkel, 2013) so pokazale, da so ženske manj motivirane za prijavo na delovno mesto, če je naziv zapisan v moški obliki (npr. Lineman). Zapis v moški obliki vpliva tudi na manjši občutek pripadnosti žensk temu delovnemu mestu in slabše možnosti za pridobitev zaposlitve. Ta učinek se bistveno spremeni, kadar so zaposlitveni oglasi oblikovani spolno nevtralno (npr. Lineperson) ali vključujejo tudi žensko obliko (npr. Linewoman). Slovnična oblika poklicnih poimenovanj vpliva tudi na to, koga si ljudje predstavljajo pod določenim poklicem. Raziskava v Nemčiji (Stahlberg in Sczesny, 2001) je pokazala, da je bila verjetnost, da bi anketiranci in anketiranke kot možne kandidatke za mesto kanclerke predlagali političarke, precej nižja, kadar se je uporabljala izključno moška oblika (Kanzler), v primerjavi z dvojnim zapisom (Kanzler oder Kanzlerin – kancler ali kanclerka).

Ti rezultati jasno kažejo, da moška oblika – ki ostaja prevladujoč način zapisovanja zaposlitvenih oglasov (Mikić, 2020) – ni enako vključujoča za moške in ženske, čeprav jezikoslovna stroka zatrjuje njeno generičnost. V feministični lingvistiki in na primeru številnih tujih jezikov je ta domnevna nevtralnost že desetletja prepoznana kot ena najbolj zakoreninjenih oblik seksizma v jeziku, saj pogosto povzroča nejasnosti glede naslovljenih oseb. Namreč, ob srečanju z moško obliko poklicnega naziva, si bralci in bralke predstavljajo predvsem moške predstavnike te poklicne skupine in predvidevajo, da so potrebne lastnosti, ki jih vidimo kot tipično moške, za uspešno opravljanje nekega dela/poklica. Na račun prevlade moških oblik se ženske oblike poklicnih nazivov pojavljajo zelo redko, praviloma zgolj pri poklicih, ki veljajo za feminizirane, kar dodatno utrjuje spolne stereotipe in neenakosti v jeziku in družbi.

Vloga jezika na trgu dela je tako predvsem dvojna: na eni strani odslikava trenutno stanje, kjer se v večini vseh poklicev (ki so hkrati tudi maskulinizirani) pri zapisovanju zaposlitvenih oglasov uporablja moška oblika, medtem ko se v manjšem delu poklicev (ki so feminizirani) uporablja izključno ženska oblika – takšna raba jezika pa (na drugi strani) določa in še naprej utrjuje spolno segregacijo na trgu dela in vpliva na izključevanje kvalificiranih, usposobljenih in kompetentnih kandidatk iz številnih, pretežno maskuliniziranih delovnih mest in poklicev, jim omejuje dostop do teh priložnosti ter jih usmerja v (njim) že znana feminizirana dela.

Kako lahko prekinemo ta ‘začarani’ krog? Z zavedanjem, da jezik ne le odraža, ampak tudi vpliva na družbo, lahko pričnemo s spremembami v rabi jezika, ki bo bolj ozaveščena, občutljiva in vključujoča. Raziskave kažejo, da hkratna raba moških in ženskih oblik v obojespolnih poimenovanjih spodbuja bolj vključujoče mentalne interpretacije (Mikić, 2020). To predstavlja ključno osnovo za (bolj) enakovredno obravnavo in (so)ustvarjanje družbe, ki temelji na enakih možnostih.