Piše: Predsednica ONA VE Mateja Malnar Štembal v februarskem uvodniku opozarja, da je jezik prostor moči in vidnosti ter da spolno vključujoč jezik pomaga prepoznati prispevek žensk v družbi, tudi v športu. Ob tem izpostavlja uspehe slovenskih športnic ter opozarja, da kljub napredku ostajajo neenakosti v medijski reprezentaciji in v vodstvenih položajih v športu.
Slovenci smo športen narod.
Tako pogosto slišimo. Kaj pa Slovenke? In zakaj še vedno uporabljamo izrazoslovje, ki polovico družbe pušča nekje na robu pomena, kot da je vključena samoumevno?
Jezik ni nedolžen. Je prostor moči, vidnosti in priznanja. Spolno vključujoč jezik ni »pretiravanje«, temveč priznanje resničnosti – da šport, znanje, uspehi in prispevek družbi niso last enega spola. Ne pristajam več na izgovore, da prostora ni, da je univerzalna moška oblika dovolj ali da so ženske »zajete zraven«.
Tudi – ali pa še posebej – ko gre za športnice.
Slovenija je na zimskih olimpijskih igrah Milano–Cortina 2026 osvojila štiri odličja, od tega dvema zlati – vse v smučarskih skokih. Igre so bile pomembne tudi z vidika zastopanosti: s 47-odstotno udeležbo športnic so dosegle najbolj uravnoteženo razmerje spolov v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Pot do tega ravnovesja je bila dolga: leta 1924 v Chamonixu so ženske predstavljale le 4,3 % in nastopile izključno v umetnostnem drsanju. Poletne igre v Parizu 2024 so sicer že dosegle popolno enakost.
Šport ni le vprašanje rezultatov, temveč tudi medijske pozornosti. Analiza podjetja Press Clipping je pokazala, da so bile v prvih desetih dneh iger športnice v slovenskih medijih celo nekoliko bolj izpostavljene kot športniki (1949 proti 1717 objavam), največ pozornosti pa so prejeli smučarski skoki. Kot ocenjujejo: danes ni več ključno le, kdo je omenjen, ampak tudi, kako daleč se sporočilo širi in kakšen digitalni odtis ustvarja.
In kako se prikazuje.
Spletni portal Spol.si je v nedavni analizi medijskega poročanja opozoril, da športnice kljub vrhunskim dosežkom pogosto niso predstavljene v luči svojih rezultatov, temveč so pod lupo videza, zasebnega življenja ali partnerskega odnosa — kar je jasno pokazal primer nizozemske hitrostne drsalke Jutte Leerdam, olimpijske rekorderke, ki so jo mediji pogosto opisovali kot »lepotico« ali »zaročenko vplivneža«, namesto kot vrhunsko športnico. Takšno poročanje razkriva vztrajen medijski seksizem, ki športnice reducira na estetske ali relacijske vloge.
Šport ima izjemno družbeno moč: oblikuje vzornice in vzornike, vpliva na dojemanje vlog spolov in postavlja standarde vidnosti.
Slovenija lahko kot športna velesila naredi še veliko več tudi na področju enakosti spolov v športu – od zastopanosti v medijih do odločanja in vodenja. Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) je Slovenija z le 8 % žensk med športnimi funkcionarji na zadnjem mestu v Evropski uniji.
Slovenski šport ima še velik potencial povezovanja, navdihovanja in spreminjanja. Čas je, da to še aktivneje uporabimo za odpravljanje stereotipov in spodbujanje enakosti spolov.
