Bernarda Jurič: 1392 prevoženih kilometrov in 29.205 premaganih višinskih metrov

EX-YU Trans Balkan Race 2022 je letos doživela svoj krst. Gotovo je to najbolj razburljiva nepodprta gorska kolesarska dirka na Balkanu, od Sežane do Risana (Kotor) v Črni gori. Startalo nas je 100 kolesarjev (nekaj je bilo parov, večinoma pa smo bili solisti) iz 24 držav, od tega 12 žensk (6 jih je kolesarilo v parih).

V petek, 3. junija, nas je v Sežani startalo sedem Slovencev, od tega en moški par, štirje solisti in jaz. Vse sem prvič videla in spoznala na startu, malo pred 8. uro. Skrajni datum, da prekolesarimo do cilja, je bil 12. junij (časovna omejitev 232 ur).

Vozila sem sama, tako kot zahtevajo pravila takih dirk, to pa mi tudi vedno najbolj ustreza, da se lahko posvečam spoznavanju okolja, naravi – in sebi. Kolesarila sem po najbolj odmaknjenih poteh Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Črne gore. Vse, kar sem potrebovala za skoraj 1.400 kilometrov in 29.000 višinskih metrov, kolikor se mi jih je nabralo, ne glede na to, katere številke so bile napovedane uradno, je bilo z mano na Dendiju; tokrat sem imela v torbah malo več zaščitne kozmetike za ustnice. Kot vedno na mojih avanturah niti tokrat nisem imela rezervnih oblačil zase, imela pa sem nekaj rezervnih delov za Dendija, ki je odlično zdržal še eno noro avanturo – za kar se lahko zahvalim mojemu serviserju Alenu (samo enkrat sem morala menjati zavorne ploščice).

Ko sem prvič pregledovala traso, sem videla, da prenočišč, možnosti oskrbe in stavb, ki bi mi nudile streho nad glavo, ne bo v izobilju, zato sem se odločila, da grem to dirko odpeljat. Vedno manj me namreč zanimajo instant zadeve, ki jih lahko kupiš. V skladu s pravili dirke in ničelno toleranco do bližnjic nisem opravila nobene predhodne rezervacije prenočišča. Naredila pa sem si seznam krajev na trasi dirke oz. v njeni bližini. Vas Ulog v Bosni je bila zelo zanimiva: pričakuješ eno skromno trgovinico, da si kupiš malo kruha in kakšno salamo, naletela pa sem na kar dve gostilni (čeprav je bila ena zaprta), tista odprta pa je nudila odlično oskrbo z alkoholom (rakija, rakija, rakija … in pivo).

Po startu v Sežani v petek zjutraj, kjer so me prvič na vseh mojih avanturah prišli pozdravit in zaželet srečo moji sodelavci (ekipa nadzornikov) in urednik knjige 12.000 kilometrov greha Venčeslav Japelj, sem imela kar malo treme in začutila sem breme odgovornosti, da dirko tudi končam. Pot me je vodila prek Slavnika v Snežniški gozd. Tam sem se izgubila, naredila kup dodatnih daljincev in višincev. Nekje sredi gozda sem srečala delavce, ki gradijo vodovod. Seveda so vprašanja kar vrela iz njih, kam da grem. V Črno goro, pravim. Tišina, potem pa smeh. A v Črno goro? Pa ti veš, da si v Sloveniji? Ti si nora, če prideš v Črno goro, si pa jaz odrežem … Ne, dragi gospod, prosim, ne odrežite si ničesar, kar vam utegne še prav priti.

Na mejni prehod pri Babnem Polju sem prišla bolj med zadnjimi. Oba policista, slovenski in hrvaški, sta me sicer pogledala z nekakšnim občudovanjem, pravzaprav pa sta mi hotela svetovati: gospa, a ne bi bilo bolje, da se vrnete nazaj, a sploh veste, kje je še Črna gora? Nato me je pot vodila čez Risnjak in Velebit, kjer je bila čez dan temperatura 46 stopinj (tako je kazal instrument). Prek Risnjaka sem vozila ponoči, povsod opozorila zaradi medvedov, zato je bil moj tempo potiskanja pedalov pospešen. Če sem pogled usmerila malo bolj levo ali malo bolj desno, sem povsod videla oči, ki so me spremljale, prisežem (vsaj zdelo se mi je tako). In naenkrat se mi je odprl pogled na desno stran poti, na avtomobil kranjske registracije. Ti Gorenjci pa so res povsod, sem si rekla, moram jih pozdraviti. Spoznavanje seveda ni bilo težavno, ob suhih klobasah in enako odličnem suhem špehu. Mogoče kdaj opišem še njihovo opazovanje kolesarjev, hecna maskilistična stvar.

Sledila je vožnja prek Narodnega parka Una, nato po pohodniški poti Via Dinarica in spust v Knin, kjer sem vstopila v Bosno in Hercegovino. Najnižja točka v Bosni je bil Mostar, ki je predstavljal tudi prvo postajo z nekaj več civilizacije. Nato sem zavila v dolino Sutjeske in naprej po pragozdu Perućica. Ja, v Bosni je pa bila, kar zadeva vreme, res čista jeba (dež, ne, vlivalo je, blato, blato in še enkrat blato; še sreča, da so bile pri roki veje, s katerimi sem si pomagala pri čiščenju blata s koles). A ko si pogled odmaknil od blatne ceste, si ugledal res noro lepo pokrajino. Čudovita Zelengora v mojih očeh in glavi ostaja za vedno zapisana kot divjina izjemne lepote. Njeni razjedeni vrhovi, ki se dvigujejo iznad mešanega gozda, privlačijo, tudi zaradi odmaknjenosti območja. Divjina narave brez znakov sodobne civilizacije daje tem goram posebno vrednost. Vrhovi Zelengore, film, ki ga je posnel režiser Zdravko Velimirović, govori, da tam ni bilo pomembno, od kod si in kaj si, pomemben je bil samo boj proti fašistom.

Počasi sem zapustila BiH in prikolesarila v Črno goro, kjer sem se na Durmitorju povzpela na najvišjo točko dirke, prelaz Sedlo, 1869 metrov nad morjem.

Če si bom slovensko pot zapomnila po tem, kako sem se izgubila, hrvaško po peklenskem soncu, bosansko po dežju in blatu, si bom črnogorsko po orkanskem vetru in slabosti, ki se me je lotila.

Veter me je dobesedno ustavil, kolo mi je obrnilo, tako, da me je udarilo po zadnjici. Na vsakem ovinku sem se ustavila, sestopila s kolesa, ga potiskala nekaj metrov, da me ni odpihnilo v dolino. Joj, kako mi je bilo slabo, ko sem kolesarila proti Nikšiću, bolj in bolj, ob tabli Nikšić pa se mi je končno obrnil želodec. Bruhala sem kot vidra. A milosti ni bilo, odpeljati sem morala še zadnjih 77 kilometrov. Ustavila sem se pri prvi lekarni in kupila tablete proti slabosti. V načrtu je bilo par ur spanja, potem pa čimprej dalje proti cilju, kjer sta me čakala sestrična Mojca z možem. Ne, ni bilo par ur. Zaspala sem kot ubita – in prespala načrt, saj je bilo spanje tokrat na postelji bistveno drugačno kot tista prejšnja, v zvonikih, ko me je zvon zbujal vsako uro, prvič pa sem sploh mislila, da je potres. Očitno je telo potrebovalo takšen spanec. V nedeljo sem kot prva iz Slovenije, po devetih dneh, dveh urah in 42 minutah, prikolesarila v cilj (1.400 km in 29.000 višinskih metrov off roada). Med 100 udeleženci, kolikor nas je bilo prijavljenih, sem se v kategoriji solo uvrstila na 16. mesto, med ženskami na tretje. TBR je končala polovica tekmovalcev (51).

Na poti nisem srečala veliko ljudi, domačinov, tisti, ki sem jih, pa so o Jugoslaviji in o Sloveniji govorili z leskom v očeh, moški seveda o slovenskih lepotah (Slovenkah). Tako žive spomine še imajo starejši na čas druge svetovne vojne, nekaterim so se ob pripovedovanju zarosile oči! Tudi meni. Misli so odtavale v osnovo šolo, k zemljepisu in zgodovini. Oboževala sem ta dva predmeta. Učiteljica Metka Kodrič je kolesarila nekaj tisoč metov više nad mano in nad dolino Sutjeske. Vedno sem bila med prvimi vprašana zgodovino in tudi pohvaljena, kljub temu, da nisem razumela vseh tistih bitk – pravzaprav jih še zdaj ne. Kot strele so švigala skozi moje možgane vprašanja in odgovori na temo Bitke na Sutjeski, Prve proletarske divizije, Drugega bataljona … Ko obujam spomine na dirko, razmišljam o zgodovini in o današnjem času, ko vsak gleda zgolj nase in na svoje koristi, za druge pa mu ni mar. Tovarištvo. Tako lepo besedo smo imeli, a smo njen pomen pozabili. Ne brez kančka ponosa zapišem, da sem tovarištvo na tistih delih trase delila z enim od francoskih kolesarjev (priskrbela sem nama hrano; po 200 kilometrih blata in dežja sem se dokopala do dveh sendvičev; enega sem ob 22.45 dala njemu in pojedel ga je, še preden sem jaz svojega odvila; no, saj meni ga je polovica ostala še za naslednji dan).

Trasa te balkanske dirke ni potekala po tistem Balkanu, ki ga večina od vas kar dobro pozna, temveč po najbolj odmaknjenih poteh (tudi več kot 200 kilometrov brez možnosti oskrbe).

Nekajkrat sem se vprašala, kako je to še možno, na začetku tretjega tisočletja. Povem vam, to je res pravi luksuz, ki ga ljudje več ne poznajo. Digitalna tišina na poti (no signal) je izjemna, ko si sam sabo. Takrat postaneš spet človek, v telesu nastane popolna sinusoida naše energije. A za to potrebuješ disciplino in motivacijo.

Tjentište je pomemben kraj v Dolini herojev ob reki Sutjeski, tam je potekla ena najtežjih bitk druge svetovne vojne. Tudi moja dirka je bila najtežja prav v teh koncih, na Popovem Mostu sem zjutraj skoraj jokala od obupa. Volja, veliko volje, in disciplina so nato posadili mojo zadnjico na Dendija in podala sem se naprej, v enega ob od dveh poslednjih pragozdov Evrope, Perućico, kjer se nahaja najvišji planinski vrh v državi, Maglič (2.386 m). Ta planina je na meji z Črno goro. Imela sem dovoljenje za prečenje države na tistem mestu. Pričakovala sem policista na meji, vonjala sem že vroč čaj, a sem pod nos dobila tablo z napisom, da je mejni prehod zame, Hum, 70 kilometrov stran. Brez čaja sem nadaljevala bolj s hojo kot kolesarjenjem po blatu. Na kilometer sem se ustavila in čistila blato s koles, saj Dendija niti potiskati nisem mogla več. Odločila sem se, da pri prvi stavbi, ki bo imela streho, prenočim. Sreča se mi je odzvala čez kakšni dve uri. Prespala sem v skednju, nekoč je bila to partizanska bolnišnica, na trdi leseni mizi. Kljub temu, da sem bila od cilja oddaljena še zelo težavnih 200 kilometrov, sem vedela, da ga bom dosegla.

Če je uspelo njim, mora tudi meni! Kaj mi more ta veter, teh nekaj tisoč višincev, ki jih moram še odpeljati ali prehoditi! Z vsakim potiskom pedala sem bila bližje cilja. Začela sem vonjati morje, izza ovinka se mi je prikazal Kotor. Ustavila sem se, zaprla oči in obraz nastavila soncu, da posuši ves znoj …

V cilju sem. Pozdravijo me vzkliki: Bernarda! Bernarda! Bernarda!

Izklopim sledilec. Ustavim Garmina, ki kaže 1.392 prevoženih kilometrov in 29.205 premaganih višinskih metrov.

Nekaj tehničnih podatkov o Trans Balkan Race (TBR) prek štirih držav lahko najdete na tej spletni povezavi.

Bernarda Jurič