ONA VE se veseli, da lahko poobjavimo odmevno in odlično kolumno prof. dr. Milice Antić Gaber, ki je bila 7. januarja 2023 objavljena v časopisu Dnevnik.

Ko je v času volilne kampanje za mesto predsednice ZDA Hillary Clinton večkrat govorila o pomenu preboja političnega steklenega stropa v Ameriki, je pravzaprav govorila o tem, da je čas, da na vrh politične piramide v njeni državi enkrat pride ženska . To naj bi se ob razglasitvi rezultatov volitev, tako simbolno kot “dejansko” zgodilo v kongresnem centru Jacob K. Javits na Manhattnu. Večji del tega centra, vključno s streho, je zgrajen iz stekla, in ta naj bi se ob razglasitvi njene zmage odprla.

Do tega sicer ni prišlo, ker Hillary Clinton kljub dobrim obetom ni bila izvoljena. V Sloveniji je drugače. Na predsedniških volitvah leta 2022 je bila izvoljena ženska. Pri nas je bil ob zmagi dr. Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah, 13. novembra 2022, prebit še najvišji strop te steklene politične arhitekture. Velika zmaga in pomemben simbolni premik v smeri enakosti spolov. Za kako pomemben premik gre, pokaže že simbolna gesta – tako rekoč prva poteza (urada) nove predsednice – zamenjava table ob vstopu v predsedniško palačo. Na njej zdaj piše “Predsednica Republike Slovenije”.  V tej gesti se med drugim izkazuje tudi to, kako pomemben je jezik. Spomnimo se, kako se je mnogim medijem ob razglasitvi rezultatov volitev zapletalo, ko so morali izgovoriti “predsednica” države.  A prav veliko govora o preboju steklenega stropa v politiki v javnosti ni bilo.

Zakaj je o preboju steklenega stropa vredno spregovoriti?  

Gre za prispodobo, metaforo, ki kaže na nevidne ovire, ki predvsem ženskam preprečujejo napredovanje na vodstvene ali vodilne položaje v organizacijah, politiki ali v družbi. Besedna zveza se običajno uporablja za opis ovir, s katerimi se srečujejo ženske in manjšine, ko se poskušajo prebiti na višje položaje v hierarhičnih strukturah, v katerih prevladujejo (beli, starejši) moški. Politika je eno takšnih področij, na katerih so ovire (zaradi) navidezno enakih pogojev tekmovanja žensk in moških najpogosteje spregledane, pisana in nepisana pravila pa močno delujejo v prid tistih – večinoma so to moški –  ki v tem polju že zasedajo pomembna mesta. To tudi pomeni, da bodo uveljavljena pravila, prakse, mišljenja in delovanja najverjetneje učinkovali v njihovo korist ter z uveljavljenimi normami in implicitnimi pristranskostmi pri napredovanju omejevali tiste, ki v to polje šele prihajajo, torej tudi ženske.

Predsednica Republike Slovenije ni padla z neba!

A poglejmo ta slovenski preboj v kontekstu. Zaradi družbene amnezije, ki je v Sloveniji sicer že znano dejstvo, spomnimo na korake, ki so preboj tlakovali. Ob tem pa dodajmo, da se je prvi večji preboj zgodil že z izvolitvijo prve predsednice vlade februarja 2013, drugi pa ob izvolitvi prve predsednice Državnega zbora maja 2022. Za vse tri političarke pa velja, da so  mesta zasedle po dvajsetih oz. tridesetih letih postopnega uvajanja in uveljavljanja politik enakih možnosti oz. politik, ki so merile na vzpostavljanje enakosti spolov. Če ostanemo  pri prispodobah, vse tri so na položaje lahko prišle tudi zato, ker so stopile na  ramena tistih, ki so v politiki delovale pred njimi in so tlakovale pot, na kateri so lahko verjele, da je mogoče postati tudi predsednica države.

Spomnimo. Slovenija je že leta 1990, kot prva med vsemi državami nekdanjega socialističnega bloka, v DZ ustanovila Komisijo za žensko politiko, leta 1992 pa še vladni Urad za žensko politiko.  Omenjeni instituciji sta s svojimi posegi, predlogi zakonodajnih rešitev, spremljanjem položaja žensk na različnih področjih, poseganjem v javni diskurz o enakosti spolov, zaslužni za postopno, a vztrajno sprejemanje rešitev, ki so ženskam omogočale lažje vstopanje v  polje politike.

Ena teh odločitev je bila uzakonitev spolnih kvot.  Čeprav se na prvi pogled lahko zdi, da spolne kvote ne morejo vplivati na izvolitev žensk na individualne pozicije v politiki, to mnenje ne zdrži kritične presoje. Spolne kvote, kot zakonska zahteva po določenem deležu žensk na kandidatnih listah za volitve na vseh treh ravneh političnega odločanja, so pomembno vplivale na “normaliziranje” vstopanja in  tudi ostajanja žensk v politiki. Kako trd oreh je to bil za slovensko politično elito pove že podatek o številnih neuspelih poskusih uzakonitve kvot v devetdesetih letih in postavitev le 35-odstotne kvote za kandidatne liste za volitve v DZ. Argumenti proti kvotam so bili razširjeni na obeh ideoloških straneh  političnega polja: od tega, da gre za preživelo socialistično politiko, do nasprotovanja z argumentum, da bodo stranke imele hude težave najti ženske, ki bodo hotele kandidirati in tega, da so proti vsakršni prisili delovanja v politiki. Dejansko pa je šlo za to, da moški težko prepuščajo pomembne politične položaje ženskam in se zdi, da je DZ dojet kot najpomembnejša taka institucija v državi. Delež žensk v njem se je tudi po uvedbi spolnih kvot le počasi (a vztrajno) dvigoval. Če se na sprenevedamo, je bilo tako tudi zato, ker so stranke bile in so še danes prisiljene na kandidatne liste uvrščati ženske in zato, ker nove zmagovalne stranke niso imele veljakov, ki bi zase zahtevali izvoljiva mesta, ta pa brez preverbe niso preprosto določljiva.

Ne kaže spregledati tudi,  da se je volilno telo sčasoma navadilo na to, da se ženske vztrajno pojavljajo na kandidatnih listah in jim volilke in volilci izražamo podporo.  Zdi se tudi, da je volilno telo v Sloveniji pripravljeno tudi na prvo predsednico, ki stoji na ramenih njenih predhodnic.

Ko so pomembne zmage izbojevane, pa ne kaže pozabiti, da so ženske, predvsem tiste, ki so na visokih političnih položajih, hitro tarče seksističnih sodb, kot jih je bila deležna prva predsednica vlade. Politični nasprotniki so se zaletavali v njeno zunanjost, dolžino kril in dizajn čevljev, mediji pa so jo pogosto obšli. Ali prva predsednica DZ, ki je hladen tuš doživela že na sami inavguraciji, ko so mnoge zmotili njeni rdeči salonarji. A tudi taki napadi se omenjenima političarkama niso zgodili prvič. Zato spet spomnimo na izkušnje poslank, ki so na primer v DZ morale poslušati o tem, da bi morale iti na «pregled mednožja», da bi lahko določili njihov spol, ker se niso obnašale «svojemu spolu primerno».

Upajmo da bo predsednici republike kaj takšnega prihranjeno, da bo ocenjevana po svojem političnem delovanju in ne po svojem videzu in ne, ker je ženska.

Vednost  in politična moč

Prva slovenska predsednica države se je v predvolilni kampanji obljubljala, da ne bo tiho, da bo zavezana vrednotam enakosti, človekovih pravic in tudi pravic žensk. Konec koncev je tudi soustanoviteljica Združenja za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja ONA VE, katerega namen je »druženje strokovnjakinj in medsebojno spodbujanje žensk, da bodo imele več poguma za nastope v medijih in na javnih prireditvah in s tem prispevati k večji enakosti zastopanosti žensk v Republiki Sloveniji«.

Ko imamo na čelu države takšno osebo, so pričakovanja javnosti upravičeno visoka, najbrž v določenem delu previsoka. Upamo, da se predsednica tega zaveda in, da ne bo pozabila ne le na lastne obljube, ampak tudi na pričakovanja, ki so povezana prav z njenim predhodnim delovanjem na tem področju.  Ob tem merim tudi na usmeritev tega združenja, ki promovira pomen znanja pri delovanju v politiki. Zdi se namreč, da je v  času  dostopnosti interneta, razmahu družabnih medijev, ustanavljanja takšnih in drugačnih inšitutov, svetovalnih služb, enačenjem mnenj z informirano in na znanstvenih dognanjih temelječo vednostjo, dajanjem prednosti všečnosti pred spopadanjem s težavami in izzivi časa, vse preveč. Zato bo zavzemanje za politike in politične rešitve, ki bodo temeljile na znanju, več kot dober znak premika v pravo smer in s tem tudi nova opora prihodnjim generacijam žensk, ki bodo želele biti del odgovorne politike v Sloveniji.

Obenem pa velja spomniti, da imamo poleg predsednice države in predsednice parlamenta tudi daleč najvišji delež žensk v državnem zboru in v vladi doslej. Ženske imajo torej zdaj kar nekaj politične moči, ki jo bodo, upajmo, izkoristile za uvajanje na vednosti utemeljenih sprememb v družbenem življenju in za izboljšanje življenja žensk, še posebej tistih, ki so zaradi pripadnosti različnim kolektivitetam ali zaradi svojih individualnih okoliščin diskriminirane, preslišane ali sploh pozabljene. A hitrih sprememb ne kaže pričakovati. V politiki gre za proces in tek na dolge proge. Vsega tudi ne kaže zvaliti na ramena žensk in umanjkanje sprememb izkoristiti kot argument proti enakosti spolov v politiki. Ob tem namreč kaže poudariti, da so v politiko ženske prišle zato, ker so del populacije, ki je spolno razlikovana, v politiki pa so lahko najmanj enako dobre kot moški.