Petdeset odtenkov feminizma

Pred letošnjim obeleževanjem 8. marca, mednarodnega dneva žensk, objavljamo kolumno, ki jo je posebej za nas napisala dr Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu, tudi članica mreže ONA VE. Piše in razmišlja o tem, da kronologija političnega odločanja kaže, da je politika vedno pripravljena varčevati na račun žensk, o feminizmu in o tem, kako ona vidi odgovornost političnih predstavnic v Sloveniji.

***   ***   ***

Na vlaku potnika pred mano intenzivno komentirata videz žensk. Ne, ne te; poglej, kako stara je. Joj, ne te; predebela. Ta mora biti feministka; poglej, kako militantna izgleda. Prepričana, da sopotnika brskata po aplikaciji za zmenke, se dvignem in ugotovim, da sta pred mano kadrovika, ki vsem na očeh preglejujeta prijave za delo v njunem podjetju.

Bila sem na vlaku v Veliki Britaniji, kjer je komentiranje videza delovno sodišče že prepoznalo kot nadlegovanje, četudi na primeru moške pleše. Podobne komentarje bi sicer lahko slišala kjerkoli, saj še vedno prevladuje praksa, da o pravicah in možnostih žensk in deklic odločajo moški. Ti tudi leta 2023 javne politike in usmerjenost gospodarstva oblikujejo in uresničujejo po logiki kopičenja dobičkov in ekspanzij, tudi vojaških, želja po poceni delovni sili, in prisilnega potrošništva oziroma potratništva. V takšnih razmerah so pričakovanja, da bi  ženske imele dejansko enake možnosti življenja in delovanja, še vedno omejena z moškim razumevanjem koristnosti žensk za obstoj družb sploh; tako se ženskam materinska vloga kaže (in pogosto tudi neposredno in posredno ukazuje) kot edina prava in odgovorna za celotno skupnost. Nam bližnji Madžarska in Poljska na primer že desetletja uravnavata trg delovne sile s pronatalističnimi politikami, zapiranjem jasli in podaljševanjem cenejšega dopusta za matere (ne za očete ali drugo mamo), medtem ko istočasno glorificirata materinstvo in junaške matere, ki se žrtvujejo za narod tako, da mu podarijo čim več otrok. Če smo v preteklosti tak pristop v Sloveniji že nekajkrat zavrnile, danes prodor podobnih idej ni daleč.

Uresničevanje človekovih pravic žensk in deklic, ki jih je pred iztekom 20. stoletja poudarila svetovna konferenca o ženskah v Pekingu, ni povsod enako; delijo nas ostre ideološke razlike, zlasti glede spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic. Slovenija je ena redkih držav, ki z Ustavo že od leta 1974 varuje pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta pravica je ostala zaradi organiziranega delovanja žensk tudi po odpravi socialistične ureditve. Počasi in obotavljivo se nam pridružujejo nekatere druge države, npr. Francija. A smo že v preteklosti (verjetno) s prvo slovensko e-peticijo, skupaj z nekaterimi ginekologinjami in ženskimi političnimi skupinami, morale preprečevati spremembe na področju primarne ginekologije. Česar nam niso mogli vzeti takrat in naenkrat, nam zna odnesti dolgoletna odsotnost načrtovanja razvoja primarne ginekologije, ki spet visi na nitki.

Kronologija političnega odločanja kaže, da je politika, tudi zaradi prenizke dejanske moči ozaveščenih žensk v njej, vseskozi pripravljena varčevati na račun žensk. Sistemske in strukturne ovire so vztrajne. Sektorji, v katerih prevladujejo ženske, so podplačani. Mnoge delajo v skoraj sužnjelastniških pogojih, med njimi tudi najbolje izobražene, saj izkoriščanje ni tuje niti sodobni industriji znanja. Ženske so zaradi materinstva vnaprej odrinjene, podcenjene in kaznovane (ang. motherhood penalty), ne glede na to ali smo, nismo in ne nameravamo postati matere. Težje dobijo stalno zaposlitev kot potencialni očetje, njihova tla so bolj lepljiva, stekleni stropi armirani. Pogosteje so jim dodeljene časovno požrešnejše zadolžitve znotraj organizacij, ki redko prispevajo h kariernemu napredovanju. Slabše možnosti usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja so se med pandemijo še poslabšale, večji delež skrbi za otroke in starejše nosijo ženske. Plačna vrzel med ženskami in moškimi se vleče v upokojitev in se izraža v visoki pokojninski vrzeli ter najvišjih stopnjah revščine prav med starejšimi ženskami. So pogostejše žrtve nasilja, zlorab in nadlegovanj vseh vrst.

Družbe vztrajajo pri poenostavljenem merjenju družbenega napredka, ki odraža desetletja stare teorije. Čeprav finančno vrednotimo npr. prispevek čebel, tega ne storimo za neplačano skrbstveno in reproduktivno delo žensk, ki je vsaj enako pomembno za vzdržnost javne blagajne. Nasprotno, celo države, zgrajene na tradiciji delavstva in delavskega gibanja, podcenjujejo ljudi, ki jim v isti sapi zaupajo vzdrževanje, reševanje, nego, oskrbo otrok in ostarelih staršev. Do točke, da so njihove storitve nujno potrebne, smo (tudi zaradi pandemije), vsaj s slogani v volilnih kampanjah, končno pridrsali. A zaposlene puščamo životariti, ker da “ne ustvarjajo dodane vrednosti”. Retorika te vrste je dokaz nerazumevanja vloge družbene reprodukcije, nenazadnje tudi pri vzdrževanju podjetij – novi delavci in delavke pač ne padejo kar z neba.

Naj še tako modrujejo o avtomatizaciji in robotizaciji reproduktivno-skrbstvenega dela, robotke za menjavo plenic 7-mesečnicam, 27-letnikom z motnjami v razvoju, ali dementnim 75-letnikom na invalidskih vozičkih, še nimamo. Tam, kjer pa bi tehnološke rešitve lahko podpirale težaško človeško delo, jih ni; kot produkt znanja so namreč drage in odločitev zanje podrejena dostopnosti poceni delovne sile.

Zgodovina gibanja za ženske pravice kaže, da ženske niso homogena skupina. Da kulturno ozadje in osebna zgodovina nista nepomembna. Da je povprečna življenjska izkušnja drugačna za pripadnice delavskega razreda, samohranilke, samske ženske, osebe LGBTIQA+, invalidke, Rominje, temnopolte, muslimanke, migrantke. Izkušnje izključevanja, predsodkov in nestrpnosti so večplastne, pogledi konservativcev, cerkva in populistov vseh vrst na pravice raznolikih skupin vedno bolj konservativni in razdiralni. Vulgarni in paranoični pridigarji postresničnosti in namišljenih nevarnosti, arogantni seksisti in mizoginisti dobro razumejo, da se, zlasti v kriznih časih, mnogi oklepajo popreproščenih in le na prvi pogled koherentnih in konsistentnih zgodb; v njih zmagujejo populisti z izkušnjami. Vpitje o razklanosti skriva projekte načrtnega slabljenja in zmanjševanja skupnostnega in politični projekt instrumentalizacije jeze in sovraštva spreminja politiko, ne le slovensko, v bojišče jeznih in pregretih umov. Vse to načrtno cilja in močneje prizadene prav ženske v vsej raznolikosti.

Ženske na najvišjih položajih moči in odločanja naj zato nikar ne spregledajo utrjevanih privilegijev. V zaostreno spremenjenih okoliščinah se namreč ponovno zastavlja vprašanje enakosti in socialne pravičnosti. V nujnost prostega trga, o utopičnosti ohranjanja javnega in prihajajočih apokalipsah zaradi višanja plač najbolj podplačanih, med katerimi je največ žensk, nas prepričujejo belski moški z vrtoglavo visokimi dohodki v podjetjih v (delni) državni lasti. Krčenje kolektivne socialne organizacije, opuščanje odgovornosti države, pomanjkanje spodbud za organizirano kritično civilno družbo in uvajanje elementov trga najbolj prizadene ženske. Zahteva za zrelejšo, odgovornejšo politiko, v kateri demokratični forum ni odprt le za ‘naše’, zadeva tudi in predvsem njih.

Sama razumem dvojno odgovornost sleherne izvoljene ali imenovane politične predstavnice: do političnega okolja, ki jo je pripeljal do mandata, a tudi do vseh žensk. Predhodnice, ki so ženskam zagotovile pravico kandidirati in biti izvoljene, so jim naložile tudi dolžnost soustvarjanja bolj egalitarne, pravične in vključujoče družbe. Prepoznanje odgovornosti za ustvarjanje boljše družbe, tudi s samoomejevanjem sledenja izključujočim strankarskim ali osebnim interesom, zato vidim kot spoštovanje zaupane jim vloge.

V moškosrediščnem svetu izjavo “nisem feministka” z lahkoto odpustim vsaki, ki bo s svoje pozicije moči in privilegijev naredila vse, kar zmore, da se v družbi prepozna kot zavržno in izkorenini izključevanje, nasilje in izkoriščanje na podlagi spolov in drugih osebnih okoliščin. A leta 2023 v boju proti patriarhatu rdeči salonarji ne zadoščajo več; za sklicevanje na to, da brez moških ne gre, velja enako. Feminizem je intelektualna zaveza in politično gibanje, ki išče, zahteva in soustvarja enakost, pravičnost in dostojanstvo za vse ženske.