Piše: Sara Oblak Speicher, MBA, nekdanja košarkarica, danes strateška svetovalka in mentorica vrhunskim športnicam in športnikom, voditeljicam in voditeljem in vizionarkam in vizionarjem, članica mreže ONA VE.

V slovenskem poslovnem prostoru kroži vabilo na dogodek … Rožnato ozadje, nežne vrtnice in roka, ki bolj spominja na oglas za manikiro kot pa na večmilijonski poslovni ekosistem.

Dobrodošle v »rožnatem getu« podjetništva.

Prostoru, kjer so ženske vabljene k vodenju … a le, če pri tem ostanejo »lepe«, »vitalne« in »nasmejane«.

Infantilizacija ambicije

Ko lokalne, regionalne in celo nacionalne organizacije gostijo »dneve ženskega podjetništva«, kakšen je program?

Dobimo »Hormone in smeh«, »Lepota z možnostmi« ali »Stil za posel«.

Ali pa poslušamo moške, ki prepoznavajo, da je bil njihov vzpon po korporativni lestvici mogoč zaradi podpore sodelavk.

To je infantilizacija žensk v poslu.

Še vedno obravnava naša podjetja kot hobije ali življenjski slog, namesto kot gospodarske motorje.

Ko namesto strategije ponujajo stiliranje, je sporočilo jasno: ženske naj ne bi bile sposobne obravnavati »konkretnih« poslovnih tem.

Scenarij »pridne punce« in realnost CEO-ja

Scenarij se začne že v otroštvu:

»Ne bodi tako ukazovalna.«

»Vleče te za lase, ker si mu všeč.«

»Kdo pa varuje otroke, medtem ko si na mreženju?«

Družba od nas pričakuje ambicioznost, a nas kaznuje za lastnosti, ki so zanjo potrebne: osredotočenost, resnost, jasne meje.

Pogosto slišimo, da je »za vse enako«, a to preprosto ne drži. Moški so zgodovinsko imeli »mir za delo«, ker je bilo domače delo samoumevno opravljeno.

Premik od »Tiste, ki se razdaja drugim« k »Tisti, ki vodi sebe«

Kljub razširjenemu sindromu mučeništva in udobju mišljenja »samo, da imam dovolj za račune«, mnoge podjetnice dosegajo točko preloma v ciklu nevidnega dela.

Zavestno izbiramo, si želimo in ustvarjamo prostore, ki presegajo rožnati papir in vrtnice.

Prostore, kjer namesto pritoževanja (ki je, če smo iskreni, nacionalni šport) strategiziramo in govorimo o temah, ki dejansko premikajo svet.

Drzne ambicije: jasno si lastimo želje in pravico verjeti, da si jih zaslužimo.

Globalna širitev: preseganje lokalnih meja in »skromnih« cen.

Vitko poslovanje: gradnja sistemov, ki varujejo naš čas, ne da bi zavirali rast.

Velike številke: ponovna vzpostavitev naše vloge kot vodilnih in lastnic podjetij z velikim vplivom.

Neizpodbitna avtentičnost: delovati v skladu s svojimi prioritetami, vrednotami in zavezami.

To presega pregovorno »ukazovalnost« – gre za suverenost, za premik od miselnosti izvajalke storitev k miselnosti ustanoviteljice.

Če smo utrujene od »Canva taktik« in »krogov manifestiranja« ter smo pripravljene govoriti o vitki, globalni in neopravičujoči se ambicioznosti, je čas, da zahtevamo spremembo pogovora.

Mislim, da smo s tem že zdavnaj zamudile.

In ravno ko je bilo to besedilo v urejanju, je ista organizacija objavila tudi povabilo na dogodek, namenjen obrtnikom in podjetnikom. Na temno modri podlagi so fotografije moških gospodarstvenikov in politikov, že sam naslov pa napoveduje obravnavo stanja v državi, pričakovanj in zahtev do bodoče vlade. Tudi podroben pregled agende signalizira resne teme »ambicioznega in razvojno usmerjenega gospodarstva«.

Če sta na dnevu ženskega podjetništva napovedani dve govornici poleg dveh govorcev in komedijanta, pa na dogodku za podjetnike prostora za ženske ni niti med govornicami.