“Spremembe se še nikoli niso zgodile z medlostjo in tišino. In nikoli nobena sprememba ne bo všeč vsem, prav tako kritika ne. Stremeti moramo torej k temu, da bodo spremembe sprejemljive za večino, to pa lahko dosežemo le z jasno obsodbo nesprejemljivih ravnanj.”

“Menim, da ni idealne družbe, ampak samo pot proti njej. Kot človekoljubki in pravnici mi veliko pomenijo človekove pravice ter pravna država, ki skrbi, da nismo prikrajšani zanje. Ključen del dojemanja pravne države je, da ljudje, zlasti oblastniki, ravnajo v duhu pravne države, tudi če črka zakona ni predpisala vsake možne življenjske situacije, kar je tako ali tako nemogoče.”

“Zrelost se izkaže tudi s tem, da si priznamo, da smo kakšne zadeve peljali narobe trideset let, ne samo zadnja leta. In da zaradi tega ne obupamo, ampak spremenimo, kar je treba spremeniti, tudi v temelju ureditve države.”

“V manj solidarnosti v naši družbi pa ne verjamem! Mislim celo, da smo po izkušnjah zadnjih dveh let bolj pripravljeni razmišljati o prihodnji ureditvi družbe, ki bo pravičnejša, pa tudi bolj solidarna. Ne bi rekla, da smo dvignili roke od projekta naše države, menim pa, da smo mnogi prišli do grenkega spoznanja, da je naša demokracija zelo krhka, ko se sooči z brutalno brezobzirnostjo vladajočih.”

»Ostanite v svoji vrsti, ne sledite, slepo drugim in zaupajte v lastno odločitev do konca.«

“Gre za skromnost – da priznamo, da nimamo vseh odgovorov. Da priznamo, da je potrebno več dialoga. Da pokažemo več strpnosti in sprejmemo, da se vedno učimo.”

“Nekateri ljudje uporabljajo vojaški jezik – opisujejo, kako se moramo ‘boriti in zmagati’. To je agresiven način poskušanja popraviti stvari. Strah nikoli ne more voditi do pozitivnih sprememb.”

“Iskreno upam, da premoremo dovolj modrosti, da bomo skupaj na novo domislili oblike našega bivanja, delovanja ter upravljanja gospodarstva in družbe.”

“Priložnost, ki jo imamo, ni v tem, da “zdravimo” določeno stanje. Temveč v tem, da razumemo, zakaj je svet postal takšen, kakršen je. Vprašati se “zakaj” imamo določen problem, je prvi korak na poti do ozdravitve.”

“Zbiranje hrane in oblačil ni in ne sme biti edini način pomoči ljudem v stiski. Zadovoljevanje osnovnih fizičnih potreb ni dovolj. Dati jim moramo priložnost, da zaživijo dostojno življenje in se počutijo kot ljudje.”

“V demokraciji se je potrebno pogovarjati, potrebno je pa tudi šteti in to je potrebno opraviti predhodno in veliki so veliki takrat, ko se znajo tudi ponižati, ko je potrebno in pametni so pametni takrat, ko spoštujejo tudi modrost drugih. In morda je to samo majhno napotilo za bodoče dogovarjanje.”

“Če na javni televiziji štirje gospodje na pobudo novinarja razpravljajo o zgodovini Primorske, potem se vprašam, kako to, da niti odgovornemu za oddajo in niti tistemu, ki jo vodi, ne pride na misel, da bi povabil eno od številnih raziskovalk Primorske. Je njihova zgodovinopisna produkcija manjvredna, so preslabe sogovornice? Dvomim. Enostavno gre za ustaljene vzorce in prepričanje, da so za javna razpravljanja primernejši moški. V javni areni je razmerje med spoloma neuravnoteženo in mediji to obstoječe stanje vzdržujejo.”

“Nič nimam proti blišču, prav nasprotno. Tujega uspeha se veselim. Sem pa absolutno proti blišču na račun tuje bede.”

“Bolje bi bilo, da bi novembra namesto okrasnih luči kakšna lučka v obliki kažipota zasvetila v nas samih.”

“Hodim in gledam pomlad, cvetlice, drevesa in ptice, slišim šumenje in klice: Živeti – živeti – živeti sred zmeraj kipečih naslad!”