Če kdo potrebuje prepričljive dokaze, kako učinkovito in koristno za ljudi je dobro organizirano javno zdravstvo, naj si ogleda primer slovenske javne zdravstvene skrbi za spolno in reproduktivno zdravje žensk v Sloveniji, preden so ga brezglavi posegi vlad vseh barv brezvestno izmaličili.

Slovenski socialistični pristop do te veje zdravstva je že od zgodnjih šestdesetih let temeljil na zasnovi človekove pravice, da svobodno odloča o rojstvih otrok, ki je zajemal tudi dolžnost družbene skupnosti, da omogoči, da lahko ljudje to pravico tudi uživajo. Prvi pogoj za zdrave, zaželene otroke pa so zdravi in o svojem spolnem zdravju in možnostih načrtovanja rojstev dobro obveščeni prihodnji starši, še posebej ženske.

V ta namen je bil razvit edinstveni sistem preventive spolnega in reproduktivnega zdravja žensk, ki je temeljil na izbranem ginekologu ali izbrani ginekologinji na primarni zdravstveni ravni. To je pomenilo, da je vsaka ženska, ki je bila zdravstveno zavarovana, imela svojega ginekologa ali ginekologinjo. Ne samo za primer ginekoloških zdravstvenih težav, ampak tudi, ko je prvič ali kdajkoli pozneje potrebovala kontracepcijo, redne preventivne preglede dojk in materničnega vratu, kar smo kasneje dopolnili s presejalnimi programi, ki k sreči še vedno normalno delujejo, in seveda vse kontrolne preglede v času nosečnosti in v prvih mesecih po porodu.

Rezultat take zasnove je bil, da je kontracepcijsko tableto, ki so jo v ZDA odkrili leta 1960, ženska v Sloveniji lahko dobila na recept že leta 1964, da nam splavnost nenehno upada, da imamo še vedno eno najnižjih stopenj najstniških nosečnosti, čeprav smo iz šol skoraj izgnali celovito spolno vzgojo, da smo med prvimi na svetu pri uspešnih oploditvah z biomedicinsko pomočjo, da imamo zgledno nizko umrljivost porodnic in novorojenčkov v evropskem in svetovnem merilu, da se znižuje smrtnost zaradi raka na dojkah in materničnem vratu.

Vsi ti rezultati so zaradi popolne odsotnosti umnega načrtovanja v javnem zdravstvu in širjenja privatizacije tudi v ginekologijo in porodničarstvo, resno ogroženi. Če je danes 150.000 žensk brez izbranega ginekologa ali izbrane ginekologinje, in jih bo, kot trdijo v tej stroki, zaradi upokojitev v primarnem zdravstvu že v nekaj letih 300.000, se nam na področju reproduktivnega zdravja res slabo piše.

Zakaj nam primanjkuje ginekologov in ginekologinj? Zakaj se ginekologi in ginekologinje raje odločajo za delo v bolnišnicah in ne za delo v ginekoloških ambulantah na terenu? 

Dva razloga sta: Zato, ker je politika načrtovanje kadrov v zdravstvu prepustila Zdravniški zbornici, ki je predvsem skrbela, da se v medicini ne bi specializiralo toliko ljudi, da bi tistim, ki so že delali, zmanjkalo dodatnega dela, s katerim so si dvigali dejansko prenizke plače, in zato, ker je zdravstvena politika dopustila, da se je v primarnem zdravstvenem varstvu delo zdravnic in zdravnikov desetletja podcenjevalo, čeprav so prav one in oni prispevali levji delež k uspehom medicine na tem področju.

Zakaj govorim o vsem tem?

Sama ločitev dela ginekologinj in ginekologov v javnem in zasebnem zdravstvu, ki jo sicer v ŽLS pozdravljamo, čeprav smo ogorčene, ker se je mečkalo tako dolgo, ne bo dovolj. Ni čarobne paličice, s katero bi čez noč dobili dovolj specialistk in specialistov v tej stroki za delo na primarni ravni. Treba bo najti zelo modre rešitve  takoj, da bo delo v ginekoloških ambulantah na primarni ravni lahko postalo bolj učinkovito in kakovostno, torej smiselno in brez škode za uporabnice prerazdeliti administrativne in strokovne naloge in  bistveno izboljšati pogoje dela in plače sester in ginekologov in ginekologinj, ki delajo v teh ambulantah na primarni ravni. Res je nerazumno in družbeno neracionalno, da več velja delo tistega ali tiste,  ki odstrani rakavo maternico ali jajčnike, od tiste ali tistega, ki prepreči, da bi bila taka operacija sploh potrebna!