V Združenju ONA VE smo se zavestno odločile, da bodo na našem osrednjem dogodku v počastitev mednarodnega dneva žensk. 8. marca, imeli največ besede moški.

Na okrogli mizi jih je bilo 6, tudi uvodni in zaključni govornik sta bila moška.

Dr. Filip Ogris Martič, poslovodni partner v družbi Maierhofer/Avstrija, nas je navdušil s filozofskim pogledom na enakost spolov in mnogimi realnimi številkami, Andraž Kos, študent psihologije, aktivist, prostovoljec in nogometni sodnik, pa nam je na osnovi lastnih izkušenj, ko fantom predava o spolnosti, povedal, kaj delamo narobe v njihovi vzgoji.

Z dovoljenjem obeh avtorjev objavljamo njuna govora. Velja govorjena beseda.

Uvodni nagovor dr. Filipa Ogris Martiča

Spoštovane dame in poslovnice, 

Spoštovani gospodje in poslovneži, 

Drage kolegice in kolegi,

Drage prijateljice in prijatelji,

Ko sem se odločal, ali naj sprejmem izziv, ki mi ga je dala vaša predsednica društva, sem vedel, da bo težko. Govor o odnosu do drugega spola, pa še ob priliki tako osrednjega simboličnega mednarodnega dneva – najprej predvsem – bojazen banalnosti vseprisotna. V teoriji, tako sem domneval, vse jasno in enakopravnost žensk in moških nedvomno program, vsekakor skladno z uradno politiko Evropske unije in njenih članic. In ravno zaradi tega, kako se lotiti zadeve, ko premalo veš, ko nisi strokovnjak, niti ne aktivist? 

In povrhu doma v družini žena,  v prvi reakciji jasno sporočilo z besedami in podprto z mimiko »nisi vreden, da prevzameš takšen govor, ko pa doma živiš tradicionalno življenje, kjer v gospodinjstvu praktično ne narediš nič!« Kot vidite sem kljub temu sprejel izziv, pač po poti nevrednega. Malo bolj je bila prizanesljiva hčerka: »Povej slovenskim poslovnim ženam, da nisem sigurna, da je čas že zrel, da ob takšnem dnevu prepustijo oder moškim! Ampak okay, ti pravzaprav nisi kriv, saj si bil povabljen!«  

Imam torej velik respekt pred tem nastopom in začnem ….

Poželenje – kroglasti človek   

Odnosi med spoli niso bili zmeraj tako komplicirani kot dandanes. V starodavnih časih, ko so bili stari bogovi še mladi, je bil tudi človek drugačen. Kroglasti je bil človek takrat, imel dva obraza, štiri roke in štiri noge. Združeval je dva spola v eni osebi, ni bilo govora o subjektu in objektu, bil je človek kroglasti in kot krogla perfektno bitje kot sonce, luna in zemlja. Kroglasti ljudje so imeli ogromno moč in velik pogum. Bili so srečni, tako srečni, da so izzvali zavist bogov in predvsem tudi glavnega boga Zevsa. Ta je v svoji jezi poslal strelo nad ljudi in jih razbil v dve polovici, presadil je spolne organe na zunanjo stran in bil zadovoljen. Nezadovoljni in zelo nesrečni pa so bili zdaj seveda dvonožni ljudje in so resno trpeli zaradi ločitve od svojih drugih polovic. Izgubili so celoto, ki je nikdar niso več našli. Zdaj vsi že dolgo iščemo izgubljeno drugo polovico, verjetnost, da jo bomo našli pa seveda gre proti nuli – žal tako pač zgleda, vsaj z vidika Aristofana, ki je v okviru platonskega simpozija pred približno 2.500 leti razlagal, kaj je poželenje človeka in zakaj je prišlo v svet. Hrepenenje po izgubljeni celovitosti se kaže v obliki erotične želje, ki cilja na združitev. Poželenje torej kot telesna potreba, vsekakor biološka zahteva, kot vemo najkasneje od Freuda naprej. Ali imamo za to sploh pravo besedo? Ali vse besede zadevi v najboljšem primeru pridejo vsaj nekoliko blizu? Vsaka nepopolno s svoje strani: hrepenenje, poželenje, želje, strast, pohotnost, eros, desire & desiderum, Begehren, užitek, jouissance, itd., itd. …

Romantični predstavi, da moški pogrne ženski zlato preprogo, sta menda med drugim botrovala tudi cesar Karel V. in njegova cesarica Isabella, ki sta živela v prvi polovici 16. stoletja. Karel je vladal iz sedla, ker je moral biti prisoten pri svojih četah in graščinah v ogromnem raju, je pa sicer vroče ljubil svojo Isabello in ona njega in jo tako pogrešal, da ji ni pogrnil le zlate preproge, temveč izumil sistem pošte kot smo jo še pred kratkim poznali kot državno ustanovo.  Čas nas je seveda vse prehitel in danes kot menedžerke in menedžerji opravljamo stvari iz letala, komuniciramo preko preko e-mailov, SMS-ov in video-klicev. Vendar kdo je na konju in v sedlu in kdo doma? Vse to je tehnično premoščeno, vendar kako se postavlja delitev vlog v praktičnem življenju parov, ki iščejo drugo boljšo polovico, da bi lahko bili vsi srečni? Mogoče je enostavno, a gotovo vse drugo kot lahko. Iz cesarskega raja so postali koncerni in kdo se odpove karieri in kdo spremlja partnerja z otrokom po svetu? Na tem se pari razidejo, kdo popusti in kdo prevzema odgovornost hkrati za vzgojo otrok ali vendarle 50/50, kar menda še najbolj funkcionira v skandinavskih državah, ki imajo ustrezno infrastrukturo jasli, vrtcev, popoldanske oskrbe v šolah, podpore pri delitvi porodniškega dopusta in tako naprej in tako naprej …? 

Equal Pay for equal work  in menedžerke v vodilnih funkcijah 

V merjenju ekonomskih kazalnikov je feministični svet razvil zelo koristen kazalnik EPD – equal pay day, ki lepo pokaže realnost mimo vseh lepih besed zakonodaje.  Zame presenetljivo na vrhu lestvice luksemburška, kjer skladno s statistiko zaslužijo celo moški za 0,7 % manj od žensk. Skladno z isto statistiko se najde Avstrija kot 25. na lestvici ravno še pred Estonijo kot predzadnja v EU, in sicer s podatkom da so ženske zaslužile v Avstriji v letu 2022 za 18,4 % manj kot moški. Temu nasproti se lahko pohvali Slovenija s petim mestom, kjer so ženske le za 8,2 % za moškimi. Trend je v Sloveniji seveda neugoden: taisti kazalnik je bil v letu 2021 še na ravni 3,8 % in leta 2021 še na ravni 3,1 %. 

V Avstriji so z drugimi besedami leta 2024 ženske delale zastonj do 14. februarja. Prav do Valentinovega dneva, do dneva ljubezni torej in seveda ni izostal ustrezno upravičen komentar novinark, da so rože sicer lepe, vendar imajo prioriteto dejanja z večjo substančno vrednostjo, ki pa so v zadnjih tednih pred Valentinovim dnevom razočarala na celi črti: pri petih imenovanjih vodilnih pozicij v okviru zvezne dežele Koroške niti v enem primeru ni bila imenovana ena sama ženska.  

Če vzamemo podjetja, ki kotirajo na Dunajski borzi ženske le počasi napredujejo.  Od 56 uvrščenih podjetij je znašal delež žensk v letu 2023 le 11,9 % (2022: 8,6 %) in  le dve ženski od teh so bile CEO-jevke in 33 od 56 podjetij ni imelo niti ene ženske v upravi in le ena družba ima dve članici uprave. Evropska Unija predvideva kvoti v višini 40 % za nadzorne svete in 33 % za uprave od leta 2026 naprej. 

Seveda se postavlja vprašanje, ali so kvote primerna rešitev, vendar empirični podatki kažejo, da so rezultati veljavnih kvot vsekakor učinkoviti. Ukrepi, od katerih se dodatno pričakujejo popravki nezadovoljive situacije so predvsem transparenca pri plačah in razširitev zdaj enostransko vodene diskusije o bremenih neplačanega dela doma tudi glede moških,kot na primer koriščenje porodniškega dopusta.

Pred zakonom smo vsi enaki. Lep stavek v vsaki demokratični državi, na prvi pogled vse jasno. Pravniki pa vemo, da pomeni druga stran istega kovanca, da je potemtakem treba obravnavati neenakost neenako. Kje je torej tista meja enakosti in neenakosti ali pa obrnjeno vprašanje, kje so razlike in katere so relevantne? 

Razlike med spoli in ospoljenje / gendering 

Na splošno strnemo biološke razlike s kromosomi XX in XY, tudi sicer so telesne razlike dosti dobro poznane. Bolj sporno pa postaja, ko gre za ocenjevanje socioloških vlog različnih spolov in njenega vpliva na lastnosti posameznika. Identiteta posameznika je povsem takem nekaj zelo individualnega in zahteva spoštovanje in strpnost. »Smo rojeni v pravem telesu?« kot provokativno postavlja vprašanje tozadevno slovenska zvezda v filozofskem svetovnem kozmosu Slavoj Žižek. Bi želeli biti nekaj drugega, ker je lasten neizbrani biološki in socialni status diskriminiran? Kje postane fikcija realna in molčeči simbolizem glasen oziroma zavesten? Ali je zvezdica, ki pojasnjuje, da velja uporaba moške pojmovne oblike tudi za ženske v smislu enakopravnosti zadostna?

V Avstriji je bil sprejet pred kratkem prvi zakon, ki uporablja dosledno ženske pojmovne oblike, vsekakor tam, kjer bi sicer bili v uporabi tradicionalni moški izrazi. Gre torej za novo sprejeti zakon o tako imenovanih fleksibilnih kapitalskih družbah in dejansko besedilo tako konkretno govori o lastnicah, družabnicah, direktorici in podobno. Moški pojmi so zajeti le kot privesek smiselno z zvezdico, češ da so zajeti v smislu enakopravnosti v ženski obliki. Zakon torej ne uporablja direktno besede lastnika, družabnika in direktorja. Avstrijci smo spremenili tudi himno, zdaj so tudi hčerke velike in ne le sinovi. Kako bi reagirali Slovenci in Slovenke, če bi kdo zahteval, spremembo častitljive Prešernove zdravice. »… ne vrag le soseda bo mejak« bi na primer tudi ritmično ustrezalo. 

Kritika se seveda glasi: »Ali res nimamo kot družba in tudi kot ženske drugih skrbi? Ali je ta prazna simbolična igrica res potrebna?« Če drži teza, da simbol ubija realnost in stopi namesto nje, bomo racionalno težko ugovarjali. Postavljen pred alternativo, višja plača ali korektni gendering, bi verjetno večina ljudi izbrala višjo plačo. Ekonomija je menda realna raven, saj v procesu transformacije ustvarjamo iz surovin nove izdelke in trdo delamo, ekonomično in učinkovito. Vendar kako je z mero tega dela? Neizogibno pridemo zopet v simbolni svet in homo economicus je prepojen s simbolnimi ocenami. Saj je sama številka simbolni sistem in podaja orientacijo, kaj kako dolgo traja, kaj, koliko tehta in ne nazadnje in kot simbolna krona vsega, kaj koliko stane, kaj je koliko vredno in koliko zaslužimo. Kapitalizem je vladavina abstraktnega in abstraktnost je vladavina pojmov, številk in simbolov. Zakaj zasluži nogometaš 100 krat več od nogometašice in zakaj je pri tenisu razlika vendarle precej manjša? Zakaj so hollywoodske zvezde plačane že skoraj po spolu nevtralno?

Poglejmo druga področja: umetnost in filozofija

Ni nobena skrivnost, da niti umetnic niti filozofinj dolgo časa sploh ni bilo ali pa le kot zelo, zelo redke izjeme. Res je tudi, da se zadeve spreminjajo. Filozofijo je študirala tudi Ingeborg Bachmann, bolj znana kot avstrijska ikona in svetovno znana pisateljica in pesnica. PoBachmanovi  je poimenovana ena najbolj popularnih literarnih nagrad v nemško govorečem prostoru. Od doslej 45 podanih naslovov je pod črto v prejelo nagrado 22 žensk in 23 moških. Skoraj izenačeno torej, čeravno v prvih letih bistveno več moških in v zadnjih letih kompenzacija z obrnjenimi predznaki. V istem obdobju je v Prešernovih nagrado prejelo 40 moških in le 20 žensk. Če Avstrija, kot smo že ugotovili zadnjači pri plačah žensk v obliki EPD, je pri pisateljih/pisateljicah očitno na boljši poti kot Slovenija. 

Zamenjava scene: Nominacije za oskarja 2024 so bile proglašene 23. januarja tega leta – največje presenečenje: Greta Gerwig in Margot Robbie nista bili nominirani za “najboljšo režijo” in “najboljšo igralko” v filmu “Barbie”. »To je nepošteno, seksistično – in točno to, česar se je Barbie hotela znebiti enkrat za vselej«, je zapisala novinarka v Berlinu drugi dan v svoji kolumni. A vendarle, Ryan Gosling, ki pa je bil nominiran za oskarja glede svoje vloge Kena kot ljubimca “Barbike”, je podal primerno solidarnostno izjavo: “Ni Kena brez Barbie in ni filma o Barbie brez Grete Gerwig in Margot Robbie.« 

Zgodovina revolucij praktično tja do 20. stoletja za ženska vprašanja ni imela čisto nobenega posluha. Ne da ženske tu in tam niso dvignile rok, a so moški revolucionarji žensko vprašanje kratko malo porinili na stran.  Naj omenim tukaj francosko skupino okoli Claire Demar, avantgardistične borke v Franciji prvih tridesetih let 19. stoletja, ki so zapisale, da so ženske sužnje svojih moških in način dodelitve priimkov ob poroki so enačile z ožigosanjem govedine živinorejcev. Koliko nepoznanih spolnih zlorab se je dogajalo in se še dogaja ravno tam, kjer smo v zgodovini z romantično ali bolje rečeno patrijahalično sliko družine, ki je menda jedro in osnovna celica »vsake dobre« družbe, bodisi liberalne, krščanske ali socialistične, prekrivali komaj dojemljivo spolno zlorabo. Pa seveda ne le v družini, temveč tudi državnih službah, v privatnih firmah, v športu in tam, kjer tega v tej ostrini nismo pričakovali nikakor, v umetniški sceni, ki jo je pred kratkem pretresla afera, ki je rezultirala v vsesplošno poznanem gibanju #meToo.  

Finale in kaj bi bili eni brez drugega?

Kaj je vpliv vsega tega dogajanja zaradi spolnih razlik in kaj je spolno nevtralno? Do dna tega vprašanja ne bomo mogli nikdar razvozlati. V tem je objektiven problem in je enak prostoru, ki je premlet ves z žicami in kjer na eni strani dve osebi vsaka zase paralelno napneta vsaka po en konec žice in je vprašanje, kdo od dveh je po poti vzročne povezave odgovoren za rezultat oziroma rezultate, do katerega pride na drugem koncu prostora. Družbena kompleksnost je neizmerna in reševali jo bomo lahko na koncu le skupaj, čeprav nismo več naravni kroglasti ljudje, ki jim je harmonija položena v zibelko starih Grkov. Zakaj je torej Eva zapeljala Adama in zakaj je kača ženskega spola? Kdaj bo plesalka odnesla povodnega moža in bo lahko papež tudi ženska? 

Dolga pot je pred nami in čas, ko bo enakopravnost med spoli v praksi samoumevna neizmerno daleč. Če je vaša predsednica ob podelitvi naslova inženirke leta zapisala v enem blogu, da si želi, da vašega ali podobnega združenja ne bi bilo več potrebnega, ji seveda glede želje teoretično dam prav. Bojiva pa se verjetno oba, da smo ljudje v osnovi subjektivni in da je takšna želja bolj pobožne narave. V dvomu bomo verjetno dostikrat ravnali naprej klientielistično, mogoče se bomo tega tu in tam vsaj bolj zavedali in mogoče je ob 300-ti obletnici rojstva Immanuela Kanta dosti univerzalizma v nas, da se bomo vendarle disciplinirali za objektivne pristope. Končno citiram spet Žižka, ki je naslovil eno svojih knjig z »začeti od začetka«, torej vedno znova in z nova, tudi ko storimo korak nazaj in mogoče še enega. Dobra stvar traja, a mora iti naprej v dobro smer. V tem smislu ugotavljam, ogromno dela imate/imamo pred vami/nami in mi preostane le še, da rečem.

»Keep on rocking OnaVe!« – sub auspicies aeternitas – v luči večnosti se je bitka šele pričela! 

»Keep on rocking OnaVe!« – sub auspicies aeternitas – v luči večnosti se je bitka šele pričela! 

Zaključni nagovor Andraža Kosa

Živjo, sem Andraž in sem Martin nečak in ko sva se pogovarjala, kaj bi jaz lahko tukaj povedal, mi je predlagala, da bi neki odrepal. Ne se ustrašit, ne bom. Ker da bi jaz repal, pa Boris Kokalj ne bi kaj zapel, je isto kot da bi Lojze Peterle igral orglice, Lojze Slak bi ga pa gledal. 

Če ste prebrali vabilo, piše, da sem nogometni sodnik in študent psihologije. Tudi o nogometu vam ne bom nič govoril, ker je vsaj en človek v občinstvu bolj primeren za to – no, vsaj on misli, da pravila pozna boljše kot jaz.

Iz vidika psihologije vam bom pa samo nekaj malega povedal, ker sem med korono prepisal en izpit preveč, da bi cel moj nastop temeljil na tem.

Zato sem se odločil, da vam podelim nekaj iz mojega prostovoljskega dela. Že skoraj 10 let delam v društvu Ključ – centru za boj proti trgovanju z ljudmi. Med drugim izvajamo tam tudi delavnice z naslovom KLJUČna šola in sicer za spolno homogene skupine. Torej jaz izvajam fantom, sodelavke dekletom. In če ste za, vas popeljem tako vsebinsko kot doživljajsko, kako taka  delavnica izgleda. 

Za začetek, jaz bom govoril, tako kot govorim na delavnicah, ker če bi tam govoril knjižno slovenščino, bi prav na hitro dobil v glavo kakšno radirko ali pa še huje vape.

Najpogosteje so delavnice po pouku, kar pomeni, da se itak nobenemu ne da biti tam. Prideš v učilnico, vsi te grdo gledajo in ko se predstaviš, si mislijo: »Aha, še en študent, pa še nevladnik. Dvojna pijavka.«

Prva vrsta nikoli ni polna, ker če sedijo daleč od mene, potem tudi jaz ne opazim telefonov na mizi. Logična varianta. Večina razredov je sestavljena tako, da imamo cono aktivnosti, torej prva vrsta, kjer sedijo in prve tri mize v srednji koloni nekako sodelujejo. Vedno imamo nekoga, ki spi. Enega, ki misli, da je lep, ker ima isto frizuro kot jaz, pa se še ne zaveda tega hendikepa, enega, ki je zares lep in seveda dva do tri sveznalce. 

Prva stvar, ki je zelo pomembna je, da nikoli ne pridete oblečeni tako kot sem jaz zdaj. Pa ne zaradi barve, ampak lagali bi si, če bi mi kdo rekel, da bi resno vzel 25-letnika v obleki v razredu.

Teme delavnic so konsenz, prostitucija, pornografija in spolnost nasploh. In najprej se itak vsi ustrašijo, da bom iz žepa povlekel banano in 15 kondomov. Potem, ko jim povem, o čem se bomo prav zares pogovarjali, so pa vsi pametni. Vsi so že pol stoletja spolno aktivni, čeprav imajo 15 let. 

No in kot sem omenil, prva tema je konsenz. Oni povejo, kaj konsenz je, jaz jim razložim spremembo zakona Samo ja pomeni ja in poudarim, da so tudi oni lahko žrtve spolnega nasilja. Potem me nekateri hočejo prepričati, da je večina prijav itak izmišljenih in jaz se ne dam. In ko je debata na vrhuncu, jih vprašam eno zelo preprosto vprašanje: Fantje, zakaj mislite, da je toliko več moških spolnih prestopnikov kot prestopnic?

Preden se podamo v odgovore, je potrebno  o izvedbi delavnice vedeti eno zelo pomembno stvar. Karkoli tisti 15-letnik tam reče, ni zraslo na njegovem zelniku. Zato ne bi bilo fer do njega, pa naj bo še tako blesava izjava, da ga okregamo, mu rečemo: »Ah dej nehaj,…« ali pa ga sramotimo pred razredom. On mora sam priti do tega, da ugotovi, kaj je izustil. To pa bo lahko naredil samo, če se bo počutil varno v tisti situaciji. In to naredimo na zelo preprost način. Namesto, da mu kontriramo, ga o njegovih mislih povprašamo: »Kako si to mislil?«, »A bi mi lahko, prosim, to razložil?«, »Od kod to prepričanje?«, »Kdaj si začel tako razmišljati«?. Recimo, primer v praksi bi bil, če mi fant reče »Ženske so za v kuhinjo«, mu jaz ne rečem »Ne ne, po tej in tej deklaraciji in Ustavi niso«, ampak ga vprašam »Kdaj si prvič pomislil to?«. To ne naredimo zato, da bi podprl njegovo prepričanje, ampak preprosto zato, ker on na to vprašanje nima odgovora. Mi ga želimo ločiti od misli, ki jo je izrekel, ker samo na ta način se bo zavedel, da osnove za njo nima in samo tako bo on lahko dovzeten za nove informacije. In v 100 % primerov se na tem mestu delavnica obrne, ker fantje niso navajeni, da v resnici obstajajo situacije, v katerih se lahko brez obsojanja pogovorijo o stvareh. 

Torej, odgovor na prejšnje vprašanje je večinoma enak: »Moški smo bolj agresivni, ženske bolj čustvene in potem to mi izkoristimo«.
Ampak, a je temu res tako?

Raziskave so že zdavnaj ovrgle prepričanja, da smo moški taki in taki, ženske spet drugačne. Vseeno pa oni izpostavijo, da prav zares punce večkrat jokajo kot moški.

A to ni zato, ker bi imele to v sebi ali ker bi se s tem rodile. Do tega prihaja zaradi, strokovno imenovano, sekundarnih čustev, bolj preprost izraz pa bi bil mogoče celo nadomestna čustva. Povedano drugače – ker človeku ni omogočeno čutiti določenega čustva, to čustvo zamenja neko drugo, velikokrat intenzivnejše in škodljivo. 

In ker se za punce seveda ne spodobi, da so jezne in ker njihovo jezo družba zatira (saj veste, Greta je histerična, Tea Jarc  je bila tudi na Triglavu), je avtomatski odgovor telesa žalost. Torej takrat, ko bi morale biti jezne, postanejo žalostne. 

Pri fantih je seveda obratno. Bog ne daj, da bi bil kdo žalosten. Kako boš pa mehkužen služil denar? Kako boš skrbel za družino? In fantje, namesto, da bi bili žalostni, velikokrat postanejo jezni. To pa vemo, kam pelje. 

Če povzamemo, vsaka jezna punca več pomeni žalostno punco manj. In vsak žalosten fant več pomeni jeznega fanta manj. 

Ampak zakaj v resnici prihaja do tega? Saj smo le država in družba, ki skrbi za svoje otroke in ljudi.
Kako je možno, da živimo v najbolj informacijsko bogati družbi, hkrati pa imamo najmanj informirane in kritične generacije?

Mislim, da je odgovor v resnici zelo preprost. Ali nam je to všeč ali ne, popolnoma vso odgovornost za kritično presojo vsebin, ki jih požirajo, damo nanje. Fante v razredu vedno vprašam, koliko od njih je o stvareh, o katerih se pogovarjamo, že kdaj spregovorilo s starši, učitelji ali prijatelji na nevulgaren način. Rekord so 4-je fantje v razredu. Torej v vsakem razredu manj kot 20 % povprečno. 

In kaj lahko mi potem prav zares pričakujemo, če se morajo vsega naučiti sami? Da ne govorim o tem, da magično pozabimo, da na internetu deluje usmerjeni marketing, da ti fantje tudi, če bi želeli, se tem stvarem ne morejo izogniti. In še potem, ko oz. če se čudežno odločijo, da bi z nami spregovorili te stvari, naletijo na zelo negativne odzive, namesto da bi se z njimi pogovorili. Hkrati od njih pričakujemo zelo veliko, v to pa vložimo zelo malo. 

In to ne govorim zdaj, ker bi želel povedati »ja, sej so tudi fantje bogi, ne samo punce«. Želim povedati, da je pomanjkanje skrbi za fante v sistemu, kjer prevladujejo oni, še toliko bolj nevarno za vse. 

Da vam to dokažem, vam bom predstavil stvari in načine razmišljanja, ki jih slišim na delavnicah. Zapomnite si, da vse to, kar bom zdaj povedal, je samo in izključno posledica mišljenja »Naj bojo fantje fantje.« In tukaj bom brutalno iskren.

Prva kategorija je stil življenja. Velikokrat, ko se pogovarjamo o čustvih in o njihovih pravicah, slišim vprašanje: »Ja, ampak kakšne barve je tvoj Bugatti?«. To je stavek, ki ga je enkrat izrekel Andrew Tate (blagoslovljeni bodite tisti, ki ga ne poznate) in nakazuje na to, da je v resnici vse ostalo nepomembno, če nimaš denarja. Vsako jutro je potrebno vstati ob 4h, telovaditi, piti prehranska nadomestila, delati od zore do mraka in potem boste imeli denar, avtomobile, ženske. V vsem tem času pa seveda ne sme biti prostora za kakšne težave. Sploh pa ne za žalost. In tako dobivamo veliko fantov, ki pregorijo zaradi količine dela in zbolijo zaradi neustrezne skrbi za zdravje, tako fizično kot psihično. Da ne govorim o tem, da dobimo popolnoma ignorantske osebe, ki jim ni mar za nič drugega kot za uspeh.

Ali pa ta fora – moški so vedno manj moški. Če boste na internet napisali »men are not men anymore« boste dobili članke iz 2020, 2000, 1980, 1950, 1930, 1910. Kaj to sporoča fantom? Karkoli naredijo, ne bodo dovolj moški. Pa morajo biti nabiti, pa dobro vozit, pa ne jokat, pa služit denar. Da ne govorimo o ročnih opravilih. Moški mora znati zamenjati žarnico ali pa gumo. Ne, vsi moramo to znati. Pa tudi, če ne znamo, smo zato kaj manj ljudje, kaj manj moški? Sem jaz kaj manj moški, ker ne vem, kaj je fergazer in ker nimam pojma, ali je Makita najboljši kotni brusilnik? Nisem, ampak ne biti dovolj moški ali ne biti dovolj ženska je »super« način, da vzdržujemo tradicionalne spolne vloge.

Gremo naprej, duševno zdravje. Že omenjenega Andrewa Tate-a je pred dvema letoma v Ljubljani pričakalo več tisoč mladih fantov. To je isti Andrew Tate, ki pravi, da se punce ne smejo čuditi, da so posiljene, če so oblečene pomanjkljivo. To je isti Andrew Tate, ki pravi, da depresija ne obstaja in da je potrebno samo iti v fitnes. Razumem, da mi vsi tu razumemo, kako bizarna je ta izjava, ampak poskušajmo se postaviti v kožo fanta, ki temu modelu sledi in ima depresivne simptome ali pa celo depresijo. Kako se počuti, ko mu njegov vzornik sporoča, da to, kar čuti, v resnici ne obstaja? A bo žalosten? Bo. A bo jezen? Tudi. In kako se to meša z duševnimi težavami?

Ne smemo pozabiti prvega jezdeca patriarhata – Jordana Petersona. Tip, ki je napisal 12 pravil za življenje, se jih smelo držal, v tej smelosti overdosal in potem napisal še 12 pravil za življenje. Kot da so naša doživetja tako univerzalna, da se jih da stlačiti v 24 pravil. Da ne govorim o tem, da so njegova dela prežeta z zastarelimi teorijami in polna poganjkov sovraštva do različnih skupin ljudi. On pravi: »Če želiš spreminjati svet, moraš najprej pospraviti sobo«. Ampak, kako boš pospravil sobo, če ti gori hiša in vse okoli nje?

Naslednja stvar je spolnost. Večina pornografije je zasnovana na prikazu premoči moškega nad ženskami. Ampak šele, ko tem fantom povemo na glas, se tega v resnici zavejo. Do neke mere se sicer zavedajo, da to, kar gledajo, ni pravi prikaz tega, kar se res dogaja. A hkrati nimajo drugega vira, kjer bi se lahko kaj naučili. Ne vedo tudi tega, kako problematične so v resnici pornografske stvari. V resnici malokdo ve. 4 leta nazaj so se na strani Pornhub odločili, da bodo odstranili vse videe, na katerih ni jasno viden dan konsenz ali na katerih ni jasno vidno, da gre za starostno legalno stvar. Pred to potezo je bilo na strani 13 milijonov posnetkov, naslednji dan samo še 2,5 milijona. In to je primarni vir informacij za večino fantov. On ne ve, da je v redu, če ne operira s 35 centimetrskim hladnim orožjem, da se včasih zgodi prezgodna ejakulacija in najpomembneje, da lahko tudi on reče, da mu kdaj ni do seksa. Večina njih tudi ne ve, kako natakniti kondom ali pa kam se iti pregledati za spolno prenosljive bolezni. In če se to fantu zgodi, sploh takemu fantu, ki je zamenjal žalost z jezo, kakšen rezultat dobimo?

In še zadnja stvar: odnosi med spoloma. Fantje, sploh tisti, ki v življenju nimajo občutka nadzora in moči, še toliko lažje goltajo vsebine, ki kričijo neenakost. Od tistih subtilnih, ki jih sploh ne opazijo – da je na televiziji večina gostov moških ali pa izgovorjava priimkov Kosova, Turkova. Do tistih zelo očitnih izpadov seksizma, ki jih redno vidimo na enem izmed najbolj gledanih podcastov v Sloveniji. Recimo, en primer je bila izjava »Jezni moški se stepemo med sabo in jeza mine, medtem ko ženska zloba lahko traja več življenj«. Na žalost se takšni izpadi ne omejujejo samo na moške goste. Nedolgo nazaj je slovenska podjetnica rekla: »Če je kdaj treba širit noge, moraš razširit noge. Moškim to pomeni več kot ženskam«. Kaj pomeni to zdaj? Da mora fant vedno pričakovati, da mu bo ustreženo? Da ženske niso bitja, ki bi si želela spolnosti? Da je tretjina vseh posilstev pri nas (v Sloveniji se namreč 30 % vseh posilstev zgodi znotraj partnerskih vez) zanemarljivih?

Dr. Zimbardo, avtor stanfordskega zaporniškega eksperimenta, bi rekel na vse to: »Neopravičljivo, a razumljivo«. Popolnoma razumljivo bodo rezultati takšni kot so, če se nihče ne ukvarja z mladimi ljudmi na tak način. Hkrati jim dajemo vso odgovornost, po drugi strani pa se bojimo z njimi spregovoriti, ker mislimo, da ne bodo razumeli stvari. Kako lahko potem pričakujemo, da se bo karkoli izboljšalo, če želimo znotraj sistema spremeniti predvsem dekleta, namesto da bi se ukvarjali tudi s fanti. Kako lahko pogledamo ženskam v oči in rečemo, da skrbimo za njih, če se nihče ne ukvarja z mladimi moškimi?

Ljudje si take obravnave zaslužimo. Ne more se zgoditi, da v Sloveniji ministrstvo za šolstvo reče, da se z mehkimi tehnikami ne bo ukvarjalo. Ne samo, da bi se morali ukvarjati, celo nujno je. Nujno je, da učimo, da je enakost prav zares enakost za vse. Bolj kot bo enaka ena skupina ljudi, več pozitivnih učinkov bo tudi za drugo skupino. Ne moremo živeti v sistemu in trditi, da je dober in doživeti 13 femicidov letno. Ne moremo živeti v istem sistemu, še vedno trditi, da je dober in imeti 2 % vseh smrti samomorov, od katerih je 80 % moških – to je 330 moških letno!

In tako kot vedno, vsako delavnico končam s stavkom: »Fantje, teh 45 minut je v resnici pljunek v morje«. Tako bi zaključil tudi tu. – Mi se lahko gremo  vsak dan takšne prireditve, a to nič ne pomaga, če bomo zdaj odšli ven in:

• se še naprej smejali ali pa celo govorili bedaste slovenske vice o ženskah za volanom;
• svojim moškim prijateljem govorili, da naj ne bodo babe, ko bodo žalostni;
• se ne podučili tudi o drugih borbah za pravice žensk v Sloveniji. O protestu v petek na Kongresnem trgu, o Josipini Šumi, nagrajenkah Mesta žensk ali pa Sestrah;
• nam ne bodo zazvonili alarmi, ko bodo vihrale zastavice proti splavu.

Hvala Združenju ONA VE za ta dogodek in vso delo, ki ga opravljate. Največja hvala gre moji družini in prijateljem, ki ste danes tu. Zaradi vas je življenje lepo, zaradi vas upanje ostaja. Vsem vam pa hvala za vašo pozornost in saj veste, se vidimo v petek ob 16h na Kongresnem trgu.

“In tudi letos bo, če ne prej, 8. marca v deželo prišla Vesna – pomlad. In ženske bomo vsepovsod. Govorile bomo. Prisluhnili nam bodo. Dobesedno bomo kukale iz vseh kotov in vogalov. Prava inflacija žensk in ženskih tem bo. Nič ni narobe s tem. Vsaj en dan v letu smo lahko hiperinflacija.“

Mateja Malnar Štembal