Predsednica Združenja ONA VE Mateja Malnar Štembal razmišlja o tem, zakaj moški pogosto samozavestno govorijo tudi takrat, ko vedo malo, ženske pa kljub znanju in izkušnjam dvomijo vase in se nerade izpostavljajo. Še posebej opozarja na ženske po petdesetem letu, ki postajajo vse manj vidne in slišane, čeprav imajo ogromno povedati – in jih spodbuja, naj si končno vzamejo besedo.
Ste že kdaj poslušali moškega, ki je deset minut samozavestno govoril, brez enega samega »mogoče« ali »nisem prepričan«, na koncu pa ugotovile, da pravzaprav ni povedal ničesar? In žensko, ki o neki temi ve skoraj vse, pa začne z »morda nisem prava oseba za to«?
Seveda niso vsi moški samozavestni in vse ženske negotove. Raziskave pa že dolgo kažejo na razlike v samozaznavi: moški svoje sposobnosti v povprečju pogosteje precenjujejo, ženske pa jih pogosteje ocenjujejo previdneje. Ne gre za to, da bi bili moški biološko programirani za samozavest, ženske pa za dvom. Veliko naredi socializacija: dečke pogosteje spodbujamo k tveganju, tekmovalnosti in odločnosti, deklice pa k previdnosti, prilagajanju in temu, da morajo biti »pridne«. Kasneje svoje dodajo še dvojna merila: vedenje, ki ga pri moškem razumemo kot samozavest, je lahko pri ženski hitro označeno za pretirano samozavest ali celo aroganco.
Zato ženske pogosto čakamo, da smo stoodstotno pripravljene. Še posebej paradoksalno je to po petdesetem, ko imamo za sabo desetletja znanja, dela, uspehov, napak in izkušenj – prav takrat pa postajamo v javnosti manj vidne in slišane.
Rešitev ni, da bi ženske učili govoriti samozavestno tudi takrat, ko nimamo česa povedati. Lahko pa se naučimo opustiti opravičila in pomanjševalnice: manj »mogoče«, »samo«, »nisem strokovnjakinja, ampak …« in več »to vem«, »to so moje izkušnje« in »to predlagam«. Samozavest namreč ni prepričanje, da vemo vse. Je zaupanje, da je tisto, kar vemo, vredno povedati. |
| Prav zato projekt VIDNE. SLIŠANE. 50 IN ŠE NEKAJ PLUSOV zaključujemo z mikrofonom v ženskih rokah. Saša Einsiedler nam bo najprej pokazala, kako nastopiti tako, da nas slišijo in si nas zapomnijo, nato pa oder predajamo še drugim ženskam 50+. Vsaka bo imela sedem minut – ne za popoln nastop ali bleščečo življenjsko zgodbo, ampak za nekaj veliko preprostejšega: da spregovori o izkušnji, ki jo je česa naučila, prelomnici, uspehu ali neuspehu, o tem, kaj bi danes naredila drugače, ali pa z drugimi deli nasvet, za katerega bi si želela, da bi ga sama slišala pred desetimi ali dvajsetimi leti. |
| Ker znanja ženskam ne manjka. Včasih potrebujemo samo še dovoljenje, ki si ga lahko damo same: spregovori. |
| Predsednica Združenja ONA VE |
