17 dni Olimpijskih iger v Parizu je za nami. Svet se zaradi njih ni ustavil, so pa nam več kot 10.000 športnic in športnikov pripravili izjemne trenutke in in v nas vzbudili pisano paleto čustev, od tistih, ko se ti skoraj zvrti, pa do drugih, ki bi jih rad čim prej pozabil, morda celo potlačil.
Uresničila se mi je otroška želja, da bi delala na Olimpijskih igrah. Nisem bila prostovoljka, kot sem sprva želela, sem pa vodila protokol in komuniciranje v Slovenski hiši, srcu Slovenije v času OI v Parizu. Tam so nas obiskali vsi slovenski športnice in športniki, od blizu sem lahko doživela, kako se veselijo izjemnih medalj, dobrih uvrstitev, kako so bili nekateri žalostni in
razočarani in tudi, kako so se znali pobrati, ko jim je bilo najhuje.
Komunikacijski kanali našega Združenja ONA VE še nikoli niso bili tako športno obarvani kot v zadnjih tednih. Še pred igrami smo predstavili vse športnice, potem pa spremljali dogajanje v Slovenski hiši, kjer so ženske letos res igrale pomembno vlogo. Okrogla miza o enakosti spolov v športu je pritegnila mednarodno pozornost. Gostili so Rose Voisk, najstarejšo živečo Slovenko, ki se je udeležila OI v Londonu leta 1948; pa Dawn Fraser, prvo žensko, ki je plavala 100 metrov prosto pod minuto. Med gostjami okroglih miz so bile nekdanje vrhunske športnice Urška Žolnir, Tina Maze, naša Onavejka in predsednica države Nataša Pirc Musar, pa Vanja Černivec, edina Slovenka na visoki funkcionarski poziciji v mednarodnem športu (košarka), ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je pripeljala v hišo kulturni program in dokumentarni film o Leonu Štuklju.
Najbolj pa je bila Slovenska hiša polna ob proslavljanju zlatih kolajn za Slovenijo, ki sta jo osvojili Andreja Leški v judu in že skoraj čarobna v plezalnih stenah Janja Garnbret. Pa ne samo v plezalnih stenah. Ko je tekmovala, je zanjo navijala večina gledalcev, ne le Slovenci. Ko je prihajala v Slovensko hišo na sprejem, so se ji klanjali, odkrivali kape, jo prosili za avtograme in selfije. Niti enega ni odklonila, vedno nasmejana, čeprav zelo utrujena, je vsakemu pripravila posebno veselje. Na odru je govorila o doživljanju v steni, o tem, kako je 3x jokala: prvič še preden je šla plezati balvane, da bi sprostila napetost, drugič zaradi prsta in tretjič od sreče. Ko je govorila, smo imeli občutek, kot da smo vsi prisotni njeni prijatelji, ki se nam je odprla in želela svojo izjemno srečo deliti z nami vsemi.
Kako močna mora biti športnica, kako močna ženska, da vse to zdrži. Zdrži pritisk pričakovanja, da mora osvojiti medaljo; pričakovanja, ki izvira iz nje same in iz njene okolice. In da zdrži najhujše pritiske: “Sem si rekla, da mi je vseeno, ali mi manjka prst, ali mi manjka roka, šla bom še to smer odplezat!” In je. In je zmagala. In mi vsi z njo. Pa ne le zaradi zlate medalje. Predvsem zato, ker je bila po plezanju tako pristna, tako človeška, še posebej, ko sta si planili v objem s prijateljico in drugouvrščeno Brooke Raboutou.
Zato, drage Onavajke, je Janja zame največja junakinja Pariza 2024.
Zato, zaradi Janje, drage Onavejke, verjamem v moč vrednot olimpijskega gibanja, ki so zame danes pomembnejše kot kadarkoli prej: odličnost, da smo najboljši v tem, kar počnemo; spoštovanje – do sebe, ljudi okoli nas, narave in tudi konkurentov; prijateljstvo – kot neusahljiv vir motivacije in energije; in sodelovanje, brez katerega ne moremo reševati ne vsakdanjih ne svetovnih problemov.
Marta Kos
predsednica Združenja ONA VE
Foto: Aleš Fevžer, OKS