Mateja Malnar Štembal za siol.net - ONA VE -

Mateja Malnar Štembal, podpredsednica Združenja ONA VE

Podpredsednica Združenja ONA VE se je v rubriki Gostujoče pero na siol.net spraševala, zakaj se premnogokrat zdi, da imajo pravice žensk rok trajanja oziroma zakaj jih moramo kar naprej obnavljati.

“Čez tisoč let, ko nas zagotovo ne bo več, bo na svetu morda vendarle vladala enakost med spoloma. Po predvidevanjih letošnjega globalnega kazalnika razlik med spoloma (Global Gender Gap) Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) naj bi na to čakali vsaj 131 let.

Trenutna raven enakosti med spoloma je izračunana na 68,4 odstotka. Kazalnik spremlja razlike med spoloma na področjih ekonomske udeležbe in priložnosti, dostopa do izobraževanja, političnega vpliva ter zdravstvenega in preživetvenega stanja v državah.

Včasih se zdi, da je enakost med spoloma omejena na različne dolžine trenutkov. Že res, da smo si ženske zgodovinsko gledano v zadnjih stoletjih izborile mnoge pravice, toda kaj, ko je mnoge tovrstne “borbe” treba obnavljati, kot da bi šlo za nekakšno naročnino, abonma, in se od nas zahteva, da ponovno dokažemo, da si jo “zaslužimo” oziroma da jo vsakih nekaj let obnovimo.

Ne pravim sicer, da ženske nismo enakopravne z moškimi, da nimamo enakih pravic in obveznosti, temveč govorim o enaki moči in enaki (so)udeležbi na vseh področjih v javnem in zasebnem življenju.

Ne gre za izključevanje enega spola proti drugim, zato zavzemanje za enakost ne more in ne sme biti samo domena žensk. Neupoštevanje enakosti in vztrajanje predsodkov prav gotovo škodi celotni družbi. Mnoge raziskave tudi kažejo, da so ženske nagnjene k intuitivnemu vodenju in uporabi več komunikacije v težkih obdobjih.

Gre za upoštevanje različnih perspektiv – če govorimo denimo podnebnih spremembah, se tudi vam ne zdi, da je čisto vseeno, ali upoštevamo samo moški vidik?

Javne razprave in okrogle mize potekajo pogosto zgolj ali pa prevladujoče v moški zasedbi. | Foto: Shutterstock

Javne razprave in okrogle mize potekajo pogosto zgolj ali pa prevladujoče v moški zasedbi. Foto: Shutterstock

Pa kaj spet hočejo te ženske?

Stanje v Sloveniji je vendarle dokaj dobro. Na marsikaj smo lahko ponosni.

V Sloveniji smo ženske volilno pravico dobile že takoj po drugi svetovni vojni, že več desetletij lahko svobodno odločamo o rojstvu otrok, ureditev dopusta za nego in varstvo otroka je lahko zgled marsikateri državi v EU, plačna vrzel med spoloma je ena najnižjih v Evropi …

Pa vendarle ostaneš odprtih ust, ko na Feministični turi po Ljubljani (zelo priporočam in ne, ne gre za protestni shod, temveč za turo po pozabljeni, zabrisani zgodovini žensk, ki so s svojim ustvarjanjem pustile neizbrisen pečat) izveš, da je v središču mesta zgolj ena sama ulica poimenovana po ženski, in sicer ulica Josipine Turnograjske, med Šubičevo in Erjavčevo cesto, ki pa je dejansko dovoz za trgovski center Maxi.

Že omenjeni kazalnik Global Gender Gap kaže, da smo z 29. mestom za deset mest izboljšali svoj lanski položaj. Predvsem po zaslugi področja podindeksa političnega opolnomočenja na račun povečanja števila poslank, ministric, prve predsednice države. Toda leta 2017 smo bili tudi že med prvo deseterico – na odličnem sedmem mestu.

Sredi junija me je šokiralo poročilo Združenih narodov, da ni nobenega napredka pri zmanjševanju predsodkov do žensk. Le 27 odstotkov vprašanih je menilo, da je za demokracijo nujno, da imajo ženske enake pravice kot moški, polovica, da so moški boljši politični voditelji. Še najbolj šokanten podatek pa je, da je za četrtino prebivalcev upravičeno, da moški pretepa svojo ženo.

Zatorej če odstremo posamezne sloje enakosti, vendarle vidimo drugačne odtenke.

Tudi v Sloveniji.

Tudi glede ženskih glasov v medijih in javnosti.

Včasih je treba šteti

V Združenju Ona ve, združenju za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja, smo si ob ustanovitvi pred dvema letoma zadale cilj, da bomo do leta 2023 dosegle, da bo v medijih in na javnih dogodkih razmerje sogovornic in sogovornikov 50:50. Enako razmerje si želimo tudi pri prejemnikih najvišjih državnih in drugih odlikovanj in nagrad.

Ob ustanovitvi smo namreč ugotovile, da tudi pri nas en ženski glas preglasijo štirje moški.

Zelo smo ponosne, da po dveh letih obstoja ugotavljamo, da nam uspeva premikati odstotke – z začetnih 27 – 29 odstotkov se pomikamo proti 35 – 40 odstotkom sogovornic.

In tega ne govorimo na pamet. Merimo, štejemo, analiziramo, primerjamo. Mislim, da smo v Ona ve edine na svetu, ki v realnem času s pomočjo klipinga spremljamo gibanje odstotkov sogovornic v intervjujih osrednjih slovenskih medijev.

V medijih vidimo ene svojih najpomembnejših partnerjev. Potrebujemo jih za ozaveščanje in postavljanje teme enakosti v ospredje poročanja. Zato jih tudi kdaj pa kdaj pograjamo.

Da se ne bo še naprej dogajalo, da bi imela tako pomembna oddaja, kot je Intervju na TV Slovenija, v 25 oddajah zgolj 16 odstotkov gostij. Ali pa, da bi bilo 50 odstotkov oddaj brez ene same ženske, kar se je zgodilo v prvega pol leta v oddaji Arena.

Zares se nam zdi ključno, da slišimo različna mnenja in da vladata ravnovesje in širina stališč.

Za razliko od prej mediji in organizatorji dogodkov težko rečejo, da so iskali primerno strokovnjakinjo, pa je niso našli. Trenutno jih imamo v Ona ve skoraj 500 – natančno 448.

Izredno ponosne smo na te naše članice mreže Ona ve, strokovnjakinje, ki so pripravljene nastopiti v javnosti, deliti svoje znanje, povedati svoje stališče, svojo perspektivo. In tudi, da se znajo med seboj opogumljati, si dajati prostor, si resnično dati tisto pravo podporo. Ne zaradi istega spola. Predvsem v strokovnem smislu – kot strokovnjakinja strokovnjakinji.

Več na povezavi: shorturl.at/lrsxD