Pri 47 me je veliko ljudi spraševalo po zdravju, ker sem se po skoraj četrt stoletja odločila zamenjati varno službo v državni upravi za dokaj varno službo v gospodarstvu. Zdaj pri petdesetih te iste še bolj skrbi, da se tako rekoč pred “penzijo” podajam na lastno podjetniško pot. Vsi strahovi so upravičeni. Vendar pa na lastni koži spoznavam, da se mi tudi po petdesetem še vedno da.
Nekaj najlepšega je trenutek, ko spoznaš, kdo in kaj si in na katerem področju čutiš svoje poslanstvo. Svet je lahko rožnat, lahko je rdeč, lahko je tudi siv – vendar pa ga lahko kar sam barvaš (tudi čez črto). In to ne glede na svojo starost.
Petdeseta so nova …
Ne, petdeseta zame niso nova trideseta. Morda samo v smislu življenjske energije. Jaz pravim: imejmo rade vse svoje gube in starajočo se kožo, menopavzne radosti, ko kdaj tudi kaj pozabiš ali pa se ne ustaviš pred tem, da ne bi povedala svojega mnenja. Tudi če te posluša samo tvoj štirinožni prijatelj.
Nisem zagovornica tega, da bi morale biti petdesetletnice videti kot tridesetletnice ali pa celo dvajsetletnice. Nisem privrženka nepotrebnih lepotnih posegov pa tudi ne “nasvetov”, kakšna pričeska je primerna za petdesetletnico, kakšne vrste oblačil so zapovedane, katere barve so prepovedane …
Ženske sicer videz največkrat najhitreje pokomentiramo kar same, moškim pa zamerimo, če je to prvo, kar izpostavijo.
#i_look_my_age
In zato mi je tudi tako zelo všeč kampanja “kažem svoja leta” (I look my age), ki sporoča, da staranje ni nekaj, česar bi se morale sramovati, temveč nekaj, kar bi morale praznovati in ceniti svojo lepoto v vsakem obdobju življenja. Kampanja je pomagala spremeniti pogled na staranje – ženske slavijo svoje gube, sive lase in vse, kar nas naredi edinstvene.
Jacynth Bassett (ustanoviteljica in izvršna direktorica organizacij The Bias Cut ter Ageism is Never in Style) je projekt Konec dobe nevidnosti (Ending the Age of Invisibility) skupaj z britansko dobrodelno organizacijo Center za boljše staranje (The Centre for Ageing Better) zagnala prav zaradi pomanjkanja predstavljenosti (zrelih) žensk v medijih.
Projekt vključuje fotografije resničnih žensk v njihovih petdesetih in šestdesetih letih, ki jih Bassettova ponuja brezplačno za prenos in uporabo v drugih kampanjah. Ugotavlja, da podobe, ki nam jih kažejo mediji, vplivajo na to, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi. In zato je še kako pomembno, da se ženske nad 50. letom počutimo vidne in cenjene, kar vse bolj ugotavljamo tudi v našem združenju Ona Ve.
Podjetje, prijazno do žensk po 50. letu
Po podatkih Statističnega urada je v Sloveniji 1,05 milijona žensk. Od tega jih je 56 odstotkov starih do vključno 50 let, 44 odstotkov pa starejših. Vse več žensk imamo na vodilnih družbenih položajih, kar je pomemben korak k enakosti spolov. Delež starih v primerjavi z mladimi je po podatkih statističnega urada veliko večji kot med moškimi (indeks staranja je sredi leta 2021 znašal za ženske 161,9, za moške pa 116,8).
Starost ni ovira, če se zavedamo svojih znanj in sposobnosti. Ženske po petdesetem letu smo izkušene, premišljene in samozavestne. Naša znanja in izkušnje lahko koristijo tako nam kot drugim.
In prav v zavzemanju proti diskriminaciji na podlagi starosti (poleg zavzemanja za več ženskih glasov v medijih in na javnih dogodkih) sem našla svoje poslanstvo za naslednjih 50 let življenja.
Tako kot so nekoč podjetja stremela k certifikatu “družini prijazno podjetje”, bi bilo morda zdaj dobro oblikovati certifikat “ženskam po 50. letu prijazno podjetje”.
Biti ženska v Sloveniji je vendarle privilegij
Trdno verjamem, da se lahko ženske v Sloveniji uresničimo v skoraj vseh poklicih. Določeni izzivi so in bodo, vendar so na naši poti zato, da jih premagamo. Ženske smo velikokrat preveč kritične do sebe, ne zaupamo svojemu znanju in sposobnostim. Vendar pa menim, da se tudi to spreminja, saj je v javnem življenju vedno več vzornic in pozitivnih zgledov.
Mislim, da v današnjem svetu ni potrebe po tekmovanju med spoli. Potreba po primerjavah vsekakor je, treba je meriti in govoriti na podlagi podatkov, vendar pa boji, tekmovanja in spori nikakor niso potrebni.
Pomembno se je zavedati, da si ženske ne želimo nujno enakih stvari. Odločamo se za različne poti in cilje. Ene želijo biti v prvih vrstah, za druge pa je izpolnitev skrb za družino. Ene si želijo opravljati delo v naravoslovnih/tehniških panogah, druge ne.
Nikoli ne bo mogoče – in tudi ne smemo – potegniti enačaja ne med ženskami ne med ženskami in drugimi spoli.
Bistveno je, da se podpremo med seboj in sledimo svojim strastem in izberemo poklice in poslanstva, ki nas zanimajo. Predvsem pa je pomembno, da smo iskreni do sebe in drugih. Bodimo osebe, ponosne na svoja leta in izkušnje, življenjsko pot, brazgotine, rane, izkušnje, nauke, srečna naključja, prestane učne ure.
Jaz, recimo, verjamem.
Po 50. najlepše šele pride.
