Med drugim omeni, da smo ženske pogosto uspešnejše kot mirovne posrednice. Dokazano je tudi, da so države bolj nagnjene k doseganju trajnega miru po konfliktu, če k pogajalski mizi povabijo ženske. Analiza neprofitne organizacije Inclusive Security v ZDA o 182 podpisanih mirovnih sporazumih med letoma 1989 in 2011 je na primer ugotovila, da ima sporazum 35 odstotkov večjo verjetnost, da bo trajal vsaj 15 let, če so med pogajalce, posrednike in podpisnike vključene ženske.

Število žensk, vključenih v mirovne pogovore, pa je na žalost še vedno minimalno. Najnovejše poročilo Združenih narodov navaja, da je bil izmed 18 mirovnih sporazumov, sklenjenih leta 2022, le eden podpisan z vključeno predstavnico ženske skupine ali organizacije. Ženske so predstavljale le 16 odstotkov pogajalcev ali delegatov v mirovnih procesih, ki so jih vodili ali sovodili Združeni narodi. Leta 2021 jih je bilo 19 odstotkov, leta 2020 pa 23 odstotkov.

Ne pozabimo pa, da je število žensk in deklet, ki živijo na konfliktnih območjih, leta 2022 doseglo 614 milijonov, kar je 50 odstotkov več kot leta 2017.

Skrb vzbujajočim številkam ni videti konca.

Splošno znano reklo je, da je zgodovina najboljša učiteljica. Kolikokrat v zgodovini smo že, predvsem ob nepotrebnem in nečloveškem prelivanju krvi, slišali Nikoli več? Nikoli več se ne bo ponovilo.

Zelo se nagiba k razmišljanju filozofa Georgea Friedricha Wilhelma Hegla, da zgodovina ni sosledje dogodkov, zaradi česar pa se iz nje lahko dejansko ves čas učimo, saj je razumevanje zgodovinskih dogodkov ključno za razvoj posameznika in družbe.

Zato brez filozofije piše: ne imejmo miru eni pred drugimi, ampak iščimo mir in razumevanje eni z drugim.