Avtorica intervjuja je novinarka Jelka Sežun, ki je v uvodu zapisala, da ji je pri Marti še posebej všeč ena stvar:  kadar se spotakne – ali kadar jo spotaknejo – se pobere in gre naprej. In omeni, da je bila Marta plavalka, novinarka, dopisnica iz tujine, soavtorica knjig, veleposlanica v Nemčiji in Švici, in seveda tudi ena od štirih soustanoviteljic združenja ONA VE in ne tako dolgo nazaj tudi kandidatka za predsednico države. 

ONA VE ima zdaj dve leti – ali lahko rečete, da je kaj drugače, kot bi bilo, če tega združenja ne bi bilo?

Lahko povem svoje subjektivno mnenje, ki pa temelji tudi na naši prepoznavnosti – ugotavljamo, da nas res poznajo, pa ne samo naše članice, tudi mediji vedno bolj, tudi s pomočjo Jane smo korigirali spremljanje medijev. Potem ste bili kar kakšna dva, tri mesece na prvem mestu po številu žensk, ki ste jih intervjuvali. Menim, da smo postali »družbena moč«, kot temu pravim jaz, zato ker smo se v družbi sploh začeli pogovarjati o tem, da je enakost spolov tudi v medijih izjemnega pomena. Naš primarni fokus je povečanje deleža žensk v medijih in na javnih dogodkih. So nas pa tudi že nekateri desni mediji označevali, da smo »najmočnejša neformalna skupina v Sloveniji«, ker je ena od naših ustanovnih članic postala predsednica Republike Slovenije, druga pa je ministrica za izjemno pomembno področje za razvoj Slovenije, ministrstva za digitalno preobrazbo.

Meni se zdi škoda, da ne bi izkoristili vpliva, ki ga imate. Tudi če se pri ONA VE ne ukvarjate z menstruacijskim dopustom, na primer, ampak če bi se nekdo lotil takega projekta, da ga vsaj javno podprete – da si ne prizadevate le za simbolne stvari, temveč tudi za zelo konkretne izboljšave.

Hvala, da ste opazili naš vpliv, nam veliko pomeni. Saj delamo tudi konkretne izboljšave. Če spremljate meritve pojavnosti žensk v medijih, smo aprila letos dosegli rekord – več kot 41 odstotkov žensk. Januarja 2022, ko je družba Kliping d.o.o. začela to meriti za nas, smo bili na 34 odstotkih. A razumem, kaj želite povedati. V Sloveniji je veliko odličnih organizacij, ki se ukvarjajo s pravicami žensk in imajo tudi več izkušenj od nas. V ONA VE smo se odločile, da smo osredotočene na večjo zastopanost žensk v medijih in na javnih dogodkih. Vse naše delo je prostovoljno, če bi se želele izrekati o vseh pomembnih vprašanjih, ki v naši družbi zadevajo ženske, bi morale vzpostaviti drugačen aparat in predvsem za mnenje vedno vprašati naše članice ter jih o vsebinah informirati. Teh kapacitet pa nimamo. Kar pa seveda ne pomeni, da kdaj kakšnega dobrega predloga ne bi podprle.

S čim se pa vi osebno zdaj ukvarjate?

Polno me je po vsej Evropi! S svojim svetovalnim podjetjem delam projekte v Švici, Sloveniji in še v nekaterih drugih evropskih državah; v Bruslju sem višja svetovalka v podjetju Kreab, ki se ukvarja s strateškim komuniciranjem in pridobivanjem evropskih sredstev za podjetja in organizacije; od marca sem članica nadzornega sveta avstrijskega podjetja Maierhofer v Bernu v Švici; od aprila letos sem članica komisije Olimpijskega komiteja Slovenije za športno in gospodarsko diplomacijo; v Sloveniji spet izvajam treninge vodenja in osebnega razvoja, kar me posebej veseli, saj lahko večkrat pridem v domovino. In seveda, ni dneva, ki ga ne bi vsaj deloma posvetila Združenju ONA VE, včasih tudi več ur.

Koliko ur ima potemtakem vaš dan?

Toliko, kot jih ima dan predsednika slovenske vlade ali nemškega kanclerja ali vaš – 24 ur. Znam pa si postavljati prioritete, tudi učinkovita sem. In ne sme mi biti dolgčas. Potem pa se res včasih zdi, da se dan raztegne na kakšnih 32 ur.

Tole sem opazila, ko sem brala o vas – da so se vam dogajale krivice, pa se vedno znova poberete, si otepete prah in greste naprej. Recimo takrat, ko ste odstopili kot veleposlanica, pa potem, ko ste se odrekli kandidaturi za predsednico države … Kako težko je bilo to narediti?

Nobena od teh odločitev se ni zgodila čez noč. Pri vodenju veleposlaništva v Bernu sem ugotovila, da se moje predstave in vizije tako zelo razlikujejo od predstav mojega delodajalca, ministrstva za zunanje zadeve, da sama sebi ne bi mogla več pogledati v obraz, če bi ostala. Pika na i je bilo inšpekcijsko poročilo MZZ, v katerem je bilo zapisano, da moram ambiciozne cilje pri vodenju veleposlaništva prilagoditi manj sposobnim. Narobe svet! Zame je bilo to ponižanje, marsikdo od kolegov se verjetno ob to še obregnil ne bi.

Kandidirati za predsednico države je tako zelo odgovorno dejanje, da se morajo res poklopiti vse zvezde, da lahko uspeš. Mojih je bilo premalo. Izjemno žal mi je bilo, da sem prekinila moje sicer kratko delovanje v politiki. A tudi ta izkušnja je bila izjemna, še posebej v času, ko smo se v Gibanju svoboda pripravljali na parlamentarne volitve.

Ljudje takšne prelome predelujemo na različne načine. Meni zagotovo pomagajo izkušnje iz športa, kjer niso bile vedno zmage, a četudi nisi zmagal, si lahko dosegel izjemen rezultat. So pač bili drugi boljši. In to sem se naučila sprejemati. Saj ni nič narobe, če se nekaj časa smiliš samemu sebi, le predolgo ne sme trajati. Gremo naprej! Kolikokrat sem to slišala pri plavanju. In življenje res gre naprej. V življenju nimamo vedno vpliva na to, kaj se nam zgodi, imamo pa vedno vpliv, kako odreagiramo. In to je silna moč, ki se je včasih premalo zavedamo.

Boste še kdaj kandidirali za predsednico države?

Ne. In tokrat brez zarečenega kruha. Bila bi naivna, če bi rekla, da je bila to, kar se mi je zgodilo s kandidaturo ali v Gibanju svoboda, krivica. Politika deluje po svojih načelih, ki velikokrat niso v skladu z mojimi vrednotami ali pa z vrednotami ljudi, ki v njej delajo. Politika so interesi. Mi je pa žal, ker mislim, da bi bila dobra predsednica.

Dobila sem še eno novo življenjsko izkušnjo, predvsem pa danes vidim, da zame osebno to ni bila najslabša rešitev. Govorim o tem, kako sem se takoj naslednji dan po prenehanju kandidature vrnila v Švico k možu. Objel me je in rekel, »danke, Golob«, hvala, Golob. In sva se oba zjokala. Prva misel je sicer bila, no, to je pa malo cinično, ampak že takoj naslednjo sekundo sem vedela, da je izviralo iz čiste prvinske ljubezni mojega moža do mene, ker je bil res srečen, da sem se vrnila k njemu. Če bi bila izvoljena za predsednico, bi živela ločeno življenje, kar bi bilo za oba izjemno, izjemno težko, in tega občutka, ki se mi je zgodil v tej situaciji, ne bom nikoli, nikoli pozabila. Tudi to mi je potem pomagalo, ker kaj pa konec koncev v življenju šteje? Da imaš nekoga, na katerega se lahko zaneseš in ki mu zaupaš. In to jaz v možu imam – kot je bilo v Janinem intervjuju lani poleti napisano na naslovnici, Henri je moja skala. To je še naprej, on mi je tudi pomagal, da sem to prebrodila.

Ob tem sem se spomnila na Angelo Merkel – ko se je umaknila iz politike, se vprašaš, kaj ji je še sploh ostalo.

Zanimivo vprašanje. Moj »izlet« v politiko je bil kratek, od februarja pa do konca avgusta, in ni primerljiv z Merklovo, ki sem jo velikokrat srečala in doživljala kot izjemno toplo žensko, ki pa nikoli ne govori na pamet. Pred kakšnim mesecem dni je dala intervju, prvič odkar ni več v politiki oziroma odkar ni več kanclerka. Pokazala je modrost, stabilnost, češ, zakaj delate tako veliko zgodbo iz tega, da sem bila šestnajst let kanclerka Nemčije. To sem pač delala, drugi delajo pa kaj drugega – tako skromno sem jo doživela. Nekoč v Berlinu, ko sem nakupovala v neki trgovini, je vozila svoj nakupovalni voziček in zlagala stvari vanj. Zelo rada sem v Berlinu hodila v neko indonezijsko restavracijo in dve hiši stran od nje je bil blok, kjer je Angela Merkel stanovala. Blok! Nekoč so bili tam štirje policisti. Vprašam lastnika te restavracije, kaj pa se dogaja, pa pravi, kaj, Marta, a ne veš, kanclerka je tam doma. V bloku, ki ni nič posebnega!

Vprašanje pa se mi zdi globoko v smislu, ali se po tem, ko se z nečim več ne ukvarjamo, res sprašujemo, kakšen pečat smo dali ali kako je tisto, kar smo delali, nas ožigosalo. Po prekinitvi kandidature ni bilo preprosto, vendar tudi ni tako zelo dolgo trajalo. Bom spet povezala s športom: imaš samo dve možnosti, ali se usedeš in objokuješ svojo žalost ter se smiliš samemu sebi ali pa si rečeš, okej, zdaj se mi je to zgodilo, kaj je še lepega na svetu?

Hotela sem samo reči, da imate v primerjavi z Merklovo prednost, ker ste hitro ugotovili, da imate v bistvu nekaj lepšega.

Nemogoče me je primerjati z Merklovo, ampak ja. Veste, ena prednost našega selektivnega spomina je, da na koncu ostane večinoma lepo. V pripravah na predsedniške volitve sem govorila o silni energiji, ki je vladala, ko smo se pripravljali na parlamentarne volitve. To občutiti – tega ne bi zamudila za nič na svetu, ker nam je na volitvah uspel veliki met. Ni šlo samo za Gibanje Svoboda, temveč za to, da je Gibanju in tudi dr. Robertu Golobu uspelo angažirati družbo na način, da je bila volilna udeležba za dvajset odstotkov višja kot na prejšnjih volitvah! To se mi zdi skoraj tako zelo vredna zmaga, kot je bila zmaga Gibanja Svoboda takrat, ko smo se znebili avtokratskega predsednika vlade.

Pa zdaj spremljate to, kar Svoboda počne, in si mislite, če bi bila jaz še podpredsednica, bi bila to drugačna stranka?

Ne. V tistem hipu, ko sem odstopila kot podpredsednica in potem še izstopila iz stranke, se mi ne zdi več prav, da bi sodila o tem, kaj delajo – tudi zato, ker nimam dovolj informacij o tem, kaj se tam dogaja. Bolj spremljam, pa tudi to večkrat na daljavo, kaj se dogaja z vlado in s pomembnimi družbenimi projekti v Sloveniji, ki bi jih morali izpeljati.

Ste kdaj pomislili, da nekoč, ko boste te stvari predelali, napišete knjigo o svojem življenju?

Večkrat. Pa ne samo zdaj o tem segmentu – ampak prvo skušnjavo sem uničila. Ko sem bila direktorica urada za informiranje (danes je urad za komuniciranje), sem si na vsaki seji vlade, na kateri sem sedela, zapisovala v posebno knjižico cvetke, ki so jih izrekli ministri ali predsednik vlade …

To bi bilo pa zanimivo branje!

… ampak sem jo pozneje zažgala.

O, ne!

Namerno zažgala – pa ne bi bilo nič takega, kar bi Sloveniji škodovalo, ampak včasih je situacija sama tako komična in potem en stavek, zapisan čez petnajst ali pa dvajset let, ne bi bil tako zelo zanimiv. Po nasvetu enega od zelo dobrih prijateljev novinarjev sem si to, kar se mi je dogajalo v času priprav in na začetku uradne kampanje, zapisala datumsko. Tudi moj spomin bo enkrat luknjav in se mi zdi, da je dobro, da je zapisano, kaj se je v tistih dneh dogajalo – ampak to je shranjeno samo pri meni.

V genih nič ne piše o tem

»Ena od prvih članic ONA VE je bila prof. dr. Andreja Gomboc, astrofizičarka. Lani februarja, ko je bil mednarodni dan žensk in deklet v znanosti, sem jo vprašala, kako to, da je neko naravno stanje, da so vedno v prednosti moški, da jih je več na višjih položajih, da imajo v povprečju višje plače, da jih je več v medijih, in mi je odgovorila: ‘To, da so skoraj vedno v prednosti moški, ni naravni tok, temveč ostanek patriarhalne družbe. To ni zapisano nikjer v zakonih narave, ne v atomih, molekulah, genih, možganih, sposobnostih …«

Štejemo

»Ob drugi obletnici ONA VE smo se lotile dveh pomembnih družbenih projektov. Predsednici države dr. Nataši Pirc Musar smo poslale predlog, naj poskrbi za spolno uravnoteženost pri podeljevanju najvišjih državnih odlikovanj. Od leta 1992 do konca 2022 je bilo namreč prejemnic zgolj 154 oziroma 12,6 odstotka. Nihče mi ne bo rekel, da so ženske v Sloveniji sedemkrat manj prispevale k blaginji naše države kot moški! Ravnale smo po našem načelu, da smo najprej ugotovile dejansko stanje – preštele prejemnice dobesedno na roko, zdaj pa si prizadevamo, da to slabo razmerje za ženske spremenimo. Pa na to nima vpliva samo predsednica. Vsak od nas, tudi organizacije v Sloveniji, lahko predlaga kandidatko in kandidata za državno odlikovanje. V družbi iščemo zaveznike, s pomočjo katerih bomo našli izjemne ženske, ki bi si zaslužile odlikovanja, in jih predlagale. Hkrati bomo skrbele, in to smo zapisale v akcijskem načrtu v devetih točkah, ki smo ga potem poslale predsednici RS, da bodo dosežki žensk v naši družbi bolj vidni. Od tod tudi naš drugi projekt: pisali bomo vsem županom in županjam, da nam sporočijo, koliko ulic pri njih je poimenovanih po ženskah in koliko spomenikov, posvečenim ženskam, imajo v svojih občinah. Najprej bomo pridobili dejstva in potem ukrepali.«

Enakost ni enako enakopravnost

»Res pomembno se mi zdi poudariti termin enakost spolov. Velikokrat kdo napiše na družbenih omrežjih ali meni osebno, da ne uporabljamo pravilnega izraza, da gre za enakopravnost in enakost spolov. Ves čas poučujemo in razlagamo, da sta to dva različna têrmina, da enakost spolov ni enako enakopravnost spolov – enakopravnost spolov pomeni bolj pravni vidik enakosti žensk v družbi, medtem ko enakost spolov upošteva širši, družbeni vidik, upošteva tudi vidik pravičnosti.«

Saj ni nič narobe, če se nekaj časa smiliš samemu sebi, le predolgo ne sme trajati. Gremo naprej! Mag. Marta Kos