Polona Šafarič Tepeš
znanstvenica
Zakaj se je Polona Šafarič Tepeš vključila v mrežo ona ve in zakaj se je potrebno boriti za spolno enakost v znanosti?
V mrežo ONA VE sem se vpisala zato, ker je bolj edinstvena kot se zdi na prvi pogled in bom pojasnila zakaj.
Neenakost spolov v znanosti je splošno znano dejstvo. Gre za globalni trend, ki je tako dobro preučen, da je dobil ime “leaky STEAM pipeline”, ker ženske po pridobljenem doktoratu množično zapuščajo znanost.
Pa jo res zapuščajo? Študije kažejo, da se ženske zaradi nenaklonjenega akademskega okolja ne »obdržijo«. Tiste, ki se, pa dobijo v povprečju tretjino nižjo plačo, nižja nepovratna sredstva za raziskave, imajo nižjo akademsko produktivnost (število člankov, citatov) in napredujejo v povprečju 20 % počasneje v pridobivanju akademskih nazivov kot moški na enaki poziciji, tudi če nimajo otrok. Število žensk v znanosti se je od časov, ko ženske niso smele doktorirati, vendarle povečalo, a počasneje kot bi si želeli.
Na globalno pandemijo neenakosti spolov ni imuna niti Slovenija niti nihče od nas.
Kako se znanstvenice spopadajo s tem? Nastaja trend, kjer ženske privzamejo posebne lastnosti, ki jim omogočijo uspeh predvsem v poklicih, v katerih dominirajo moški (npr. STEAM, politika, itd). Te bodisi uporabijo izrazito ženstvene lastnosti, bodisi privzamejo moške lastnosti in se distancirajo od drugih žensk, kar jim omogoči konkurenčno prednost. Na višjih pozicijah postanejo bolj kritične do podrejenih žensk in onemogočajo njihovo napredovanje, kot oblika samoprezervacije. Zaradi večjega obsega tega pojava je trend dobil ime: sindrom čebele matice. Leta 2004 pa je študija na univerzah ta sindrom tudi dokazala, saj so profesorji ocenili enako predanost delu obeh spolov doktorskih študentov, profesorice pa so menile, da so študentke manj predane delu in karieri. Od 2004 se je v akademskem okolju povečalo število žensk, kot se je tudi upanje, da se je trend spremenil… A žal se ni. Raziskava iz 2020 je ponovila rezultate iz 2004, ki kažejo, da profesorice še vedno podcenjujejo svoje doktorske in postdoktorske študentke, predvsem tiste iz “leaky STEAM pipeline”, a ne njihovih moških kolegov. Poleg tega se še vedno opisujejo z moškimi izrazi in priznavajo, da so za dosego teh pozicij morale pokazati izjemno predanost, ki je po njihovem mnenju druge, mlajše ženske nimajo (Faniko et al, Br. J. Soc. Psychol., 2020; dr. Ellemers, Utrecht University).
Ker akademsko okolje ženskam narekuje takšno obnašanje, bo za reševanje tega problema potrebno nameniti pomoč spremembi tega toksičnega okolja in ne “popravljanju žensk”. Odprava spolne pristranskosti na inštitutih in univerzah je edini način za odpravo tega pojava. Mlade znanstvenice iz “leaky STEAM pipeline” potrebujejo več podpore iz institucij, kot jo trenutno prejemajo. Takšno podporo si zaslužijo, saj zapuščajo znanost ne zaradi premajhne predanosti, ampak ker se jim postavlja vedno večje zahteve.
Mreža ONA VE je pomemben člen pri doseganju cilja spolne enakosti tako v znanosti kot drugod. Poleg povezovanja žensk na različnih nivojih in osveščanju javnosti o tej problematiki, je mreža lahko pomemben katalizator razvoja novih strategij, pobud, politike, ki bo usmerjena v bolj primerno integracijo, ohranjanje, in podporo ŽE dovolj motiviranih znanstvenic, ki so ali si želijo biti zaposlene na znanstvenih inštitutih, ki pri delu brez pomislekov lahko nosijo raznobarvne ženske čevlje in ki s svojo predanostjo in delom želijo prispevati k razvoju novih tehnolgij in znanstvenih odkritij, ki vodijo v napredek naše družbe.
