Na povabilo Komisije Državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti sem se udeležila junijske nujne seje »Enakost spolov v slovenski politiki: izzivi in realnost«, sklicane na pobudo Ženskega lobija Slovenije.

V razpravi so poleg članic in članov komisije sodelovali predstavnice in predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Varuhinje človekovih pravic, Zagovornika načela enakosti, akademske sfere, civilnodružbenih organizacij. Vabljeni so bili tudi mediji. Glej ga zlomka. Nikogar ni bilo.

V svojem nastopu sem poudarila, da razprava o položaju žensk v politiki ni le vprašanje kvot ali statistike. Je predvsem vprašanje kulture dialoga, spoštovanja in odgovornosti vseh, ki soustvarjamo javni prostor. Demokracija ni odvisna od tega, ali se strinjamo, ampak od tega, ali znamo razpravljati spoštljivo, poslušati argumente in nasprotovati stališčem, ne pa osebno napadati ljudi.

V Združenju ONA VE bi si želele biti bolj optimistične. Pa nas podatki vedno znova postavijo na realna tla. Pogosto pravimo, da pri zastopanosti žensk plešemo ča ča ča – dva koraka naprej, enega nazaj, malo levo, malo desno. Če pogledamo delež žensk v medijih, ugotovimo, da se v zadnjih petnajstih letih skoraj ni spremenil. V tridesetih letih smo globalno napredovali s 16 na 27 odstotkov, kar je premalo in predvsem prepočasi.

Ob tem pa številke povedo le del zgodbe. Ni pomembno le, koliko žensk nastopa v medijih, ampak tudi o čem lahko govorijo in v kakšni vlogi. Ko gre za gospodarstvo, politiko, finance ali druge odločevalske teme, še vedno bistveno pogosteje poslušamo moške. Ženske pa prepogosto nastopajo kot sogovornice o vsakdanjem življenju ali v manj vplivnih vlogah. Še posebej skrb vzbujajoča je nevidnost strokovnjakinj po 50. letu, ki so v medijih zastopane pet- do šestkrat manj kot njihovi moški kolegi.

Veliko odgovornost nosijo tudi mediji. Ko pride do seksističnih izpadov ali poniževanja žensk v politiki, to pogosto postane osrednja novica.

Manj pa je razmisleka, kako lahko prav mediji s premišljeno izbiro sogovornic in sogovornikov, z odgovornim poročanjem in načinom postavljanja vprašanj dolgoročno spreminjajo družbene norme. Ne gre le za poročanje o takih in drugačnih besednih senzacijah in zmerjanjih, ampak da pomagajo ustvarjati okolje, v katerem jih bo vedno manj.

Podatki so zgovorni. Kar 63 odstotkov ljudi meni, da bi moralo biti v politiki več žensk. Po drugi strani pa raziskave med osnovnošolci kažejo, da skoraj polovica štirinajstletnikov še vedno meni, da politika ni področje za ženske.

Takšna prepričanja ne nastanejo sama od sebe. Nastajajo tudi zaradi sporočil, ki jih mladi vsakodnevno dobivajo iz javnega prostora.

Na seji sem tudi poudarila, da morda ne potrebujemo vedno novih pravil. Morda se moramo predvsem vrniti k osnovam, ki smo se jih naučili že kot otroci: poslušati, spoštovati, ne prekinjati, ne žaliti in prevzeti odgovornost za svoje besede. Danes je dovolj že nekaj izrečenih besed ali ena objava na družbenih omrežjih, da nekoga prizadenemo ali razvrednotimo.

V Združenju ONA VE bomo zato še naprej spremljali zastopanost žensk v medijih, opozarjali na seksizem in stereotipe ter pripravljali kampanje, ki bodo pokazale, da je mogoče tudi nestrinjanje izraziti spoštljivo.

Ob tem pa se vedno znova vračam k istemu vprašanju: kdaj se bomo ženske nehale preštevati  na leve in desne, rdeče in zelene in tako naprej?

Kdaj bomo kot družba stopili skupaj in rekli, da je dostojanstvo vsake ženske vrednota, ki presega politične delitve?

Islandke so že dvakrat množično ustavile delo in pokazale, da enakost ni vprašanje ene politične opcije, ampak celotne družbe.

Morda je čas, da tudi pri nas manj razmišljamo o tem, na kateri politični strani kdo stoji, in več o tem, na kakšen način govorimo drug z drugim in kakšno družbo s tem soustvarjamo.

Spoštovanje, odgovornost in kultura dialoga niso leve ali desne vrednote. So temelj demokracije. In šele ko bomo to razumeli, bomo naredili resničen korak naprej.

Mateja Malnar Štembal, predsednica Združenja ONA VE