Kako je trpinčenje na delovnem mestu skoraj poslalo v pozabo spolno nadlegovanje - ONA VE - Sonja Robnik2

Sonja Robnik, članica mreže ONA VE

Foto: MJU

Ženskam nasilje iz sfere doma sledi v svet plačanega dela

Pojav spolnega nadlegovanja[1] na delovnem mestu sovpada z množičnejšim premikom žensk iz sfere KKK (Kinder–Küche–Kirche oziroma otroci–kuhinja–cerkev) v sfero plačanega dela. Sociolog Jeff Hearn in sociologinja Wendy Parkin (2005, In the company of men) povzemata (po L. Fowler) primer iz obdobja industrijske revolucije: leta 1892 je v tkalnici Lancashire nadzornik uporabljal ‘nespodoben jezik’ in delavkam dajal ‘nemoralne predloge’. Njegovo in vedenje drugih moških v tej tkalnici je pod drobnogled vzel preiskovalni odbor, tovrstna dejanja obsodil in poudaril odgovornost delodajalca, da zaščiti delavke.

Spolno nadlegovanje je statistično pogost pojav. Raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice – FRA (2014) je npr. pokazala, da je v Sloveniji od dopolnjenega 15. leta spolno nadlegovanje doživelo 44 % žensk (55 % v EU-28). Na Švedskem in Danskem so ga npr. doživele štiri od petih žensk, v Bolgariji ena od štirih, v Romuniji, na Poljskem in Portugalskem ena od treh. Ti podatki so še zlasti zgovorni – težko bi namreč trdili, da je pojava v prvih dveh državah nekajkrat več kot v državah na repu lestvice. Razloge za takšne razlike gre dosti bolj verjetno iskati v (ne) obstoju podpornih sistemov za žrtve, odprtosti oziroma zaprtosti družbe do govora o nasilju, družbenem prepoznavanju nasilja, stopnji strpnosti do nasilja ipd.

Pojavi se trpinčenje (mobbing, bullying) na delovnem mestu

Ameriški psihiater Caroll M. Brodsky je leta 1976 napisal knjigo The Harrassed Worker, v kateri opisuje pojav trpinčenja na delovnem mestu[2]. Pojav takrat ni bil deležen posebne pozornosti raziskovalne sfere, to se je začelo spreminjati šele kasneje, ko je švedski industrijski psiholog Heinz Leymann v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel preučevati to posebno vrsto nasilja na delovnem mestu. Poimenoval jo je mobbing – v osnovi gre za to, da se množica (berite: kolektiv) spravi na nekoga (berite: sodelavko ali sodelavca) z namenom ali ciljem, da to osebo izžene iz delovnega okolja.

Zakaj pri nasilju ne smemo zanemariti vidika spola

Na nasilje je nujno pogledati z vidika spola – ko je govora o nasilju v zasebni sferi, spolnem nadlegovanju, nadlegovanju zaradi spola in spletnem nasilju namreč ne smemo zanemariti dejstva, da pojavi koreninijo v neenaki porazdelitvi družbene moči med ženskami in moškimi.

Kaj pa trpinčenje na delovnem mestu – ali je vidik spola pomemben? Odgovor je: da, je. Čeprav gre za organizacijski pojav, ki ga omogočajo, vzdržujejo ali pospešujejo številni organizacijski dejavniki (npr. organizacija dela, vodenje in organizacijska kultura), je tudi seksizem odlično gnojilo za bohotenje usmerjene sovražnosti. Tako je npr. tudi v Sloveniji opravljena raziskava pokazala na povezavo med opaženim trpinčenjem in oceno, da je delovno okolje seksistično (na splošno ponižujoč in žaljiv odnos do žensk v organizacijah; pogoste šale, ki žalijo ženske; organizacije, kjer so ženske bolj nestrpne do drugih žensk kakor do moških; organizacije, kjer ženske veliko težje napredujejo kakor moški) (2013, Robnik).

In zakaj pri trpinčenju vendarle zanemarjamo vidik spola

Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Sama se s področjem trpinčenja na delovnem mestu ukvarjam dve desetletji. V tem času sem izvedla številne delavnice in predavanja, ki jih – seveda – pospremim s primeri iz svoje prakse, pri čemer vedno poudarim, da so podatki vpletenih spremenjeni (imam soglasje žrtev, da primere lahko uporabljam v edukativne namene). Pri tem pogosto naletim na zanimiv pojav: nemalokrat se oglasi kakšen vidno razburjen udeleženec ali udeleženka, ki mi očita, da stvari prikazujem enostransko, češ, da so žrtve samo ženske (mimogrede, med žrtvami – tako kažejo številne raziskave – sta približno dve tretjini žensk in natančno toliko jih tudi nastopa v primerih, ki jih uporabljam). Ob takšnih izbruhih jezne pravičnosti dobim občutek, da sem prekršila pravilo, da je trpinčenje tista nedotakljiva sveta krava nasilja, ki je feminizem še ni okužil z zahtevo, da se na pojav pogleda z na spol občutljivimi očali: kje ima pojav vzroke, kateri družbeni/organizacijski dejavniki ga (re)producirajo, kdo so najpogostejše žrtve, kdo ga najpogosteje izvaja ter kakšne so posledice tega nasilja za ženske in za moške.

Kam je izginilo spolno nadlegovanje?

Vprašanje trpinčenja, spolnega nadlegovanja in nadlegovanja na predavanjih običajno ‘obdelam’ v paketu – v delovni zakonodaji namreč vsi trije pojavi sodijo pod sklop varovanja dostojanstva delavk in delavk in delavcev. Neredko zaznavam, da imajo ljudje občutek, da ni politično korektno, če govorimo o spolnem nadlegovanju in pri tem rečemo bobu bob: večina žrtev je žensk, večina storilcev je moških. V isti sapi se namreč (zlasti) udeleženke seminarjev začnejo opravičevati s stavki kot so: ‘jaz sem velik zagovornik (pravilni slovnični spol je običajno vzel vrag!) moških, tudi oni so žrtve nasilja’. Res je, in tega nihče ne zanika. Če govorimo o nasilju nad ženskami, to ne pomeni, da zanikamo, minimaliziramo, podcenjujemo ali pozabljamo na nasilje, ki ga doživljajo moški. Popolnoma enako kot z izvajanjem kampanje ozaveščanja o raku jajčnikov ne zanikamo obstoja raka prostate. A govoriti o nasilju nad ženskami, brez da v isti sapi poudarimo obstoj nasilja nad moškimi, postaja malodane politično nekorektno. Trpinčenje je zato na prvi pogled bolj ‘varna’ tema – nismo mu namreč pripisali komponente spola.

Čeprav je statistično gledano spolnega nadlegovanja in nadlegovanja zaradi spola mnogo več, od leta 2007, ko smo v delovno zakonodajo vnesli trpinčenje, spolno nadlegovanje pogosto izginja iz organizacijskih politik varovanja dostojanstva oziroma tja sploh nikoli ni prišlo. Ne štejem, a sem kar nekajkrat naletela na odgovor ‘Ah, ne, spolnega nadlegovanja pa pri nas ni,’ ko sem bila povabljena izobraževati o nasilju na delovnem mestu in sem vprašala, ali se posvetim vsem trem pojavom (spolnemu nadlegovanju, nadlegovanju in trpinčenju).

In kako naprej

Gibanje #MeToo je odstrlo vse razsežnosti pojava spolnega nadlegovanja in nadlegovanja zaradi spola – ne moremo si več zatiskati oči, da pojava ne obstajata v vseh družbah, v vseh poklicnih skupinah in vseh družbenih podsistemih. To lekcijo smo usvojili. Čaka pa nas miselni premik pri vprašanju trpinčenja. Tudi ta vrsta nasilja namreč ni spolno nevtralna – le izza vogala lastne (namerne) slepote moramo pogledati nanjo.

[1] Termin spolno nadlegovanje je skovala ameriška profesorica prava Catherine A. MacKinnon v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

[2] V Evropski uniji danes pod terminom nadlegovanje (harassment) razumemo pojav, ki se šteje za diskriminacijo (temelji na osebni okoliščini), medtem ko trpinčenje (mobbing, bullying) kot takšno ne (nujno) temelji na osebni okoliščini in ga ne umeščamo pod diskriminatorna vedenja.

Pri nasilju ne smemo zanemariti vidika spola. Sonja Robnik