Predsednica ONA VE Mateja Malnar Štembal v junijskem uvodniku opozarja, da nevidnost žensk v medijih ni le vprašanje statistike, temveč tudi družbenih predsodkov in sovražnih odzivov, s katerimi se ženske še vedno soočajo, ko stopijo v javni prostor kot strokovnjakinje, odločevalke ali komentatorke.
»Spet ena zblojena levičarska feministka.«
»Nevidnost žensk? Nakladanje.«
»To vsiljevanje žensk je prav neokusno.«
»Ženska ne more biti na vrhu pomembne politične institucije.«
»Današnje ženske so izgubile moralo in kompas.«
»To je samo propaganda za cuzanje državnega denarja.«
»Kdaj bo že konec tega feminističnega mita o neenakosti?«
»Ženske so normalne mogoče pet dni na mesec.«
Ko sem pred dnevi spregovorila o nevidnosti žensk v medijih in javnem prostoru, me odzivi pod poznejšim prispevkom na 24ur.com niso presenetili. Pravzaprav so me spomnili, zakaj organizacije, kot je ONA VE, še vedno potrebujemo.
Podatki kažejo, da so ženske v slovenskih medijih še vedno zastopane le približno v eni tretjini primerov. Še vedno prevečkrat le kot pričevalke življenja in ne kot odločevalke, strokovnjakinje … Na eno sogovornico še vedno pridejo trije do štirje moški. A številke povedo le del zgodbe.
Drugi del se začne takrat, ko ženska vendarle stopi v javni prostor. Ko nastopi v medijih, komentira družbene dogodke, kandidira za vodstveni položaj ali preprosto izrazi svoje mnenje. Takrat razprava prepogosto ni več osredotočena na njene argumente, znanje in izkušnje, temveč na njen videz, starost, glas, zasebno življenje ali celo na njeno pravico, da sploh sodeluje v javni razpravi.
Moški strokovnjak je strokovnjak. Ženska strokovnjakinja je prepogosto najprej ženska.
Komentarji na družbenih omrežjih niso samo komentarji. So ogledalo družbe. Povedo nam, kakšne predstave imamo o moči, avtoriteti in tem, komu pripada prostor v javnosti.
Zato je naše delo še vedno potrebno. Ne zato, ker bi želele poseben položaj za ženske ali manj moških v javnem prostoru, temveč zato, ker verjamemo, da družba sprejema boljše odločitve, kadar sliši več glasov, več izkušenj in več pogledov. Kadar deklice odraščajo ob vzornicah, v katerih se lahko prepoznajo. In kadar strokovnjakinjam ni treba najprej dokazovati, da imajo pravico govoriti.
Včasih nas vprašajo, ali smo že dosegle svoj cilj. Odgovor je preprost: NE.
Dosegle ga bomo takrat, ko organizacije, kot je ONA VE, ne bodo več potrebne. Ko ženska ne bo več izjema med sogovorniki v studiu. Ko njeno strokovno mnenje ne bo sprožilo vala žaljivk. In ko se mladi ženski ne bo treba spraševati, ali bo zaradi svojega uspeha označena za »kvotarico«, »feministko« ali še kaj hujšega.
Do takrat pa bomo še naprej povezovale, opozarjale, merile, predlagale in odpirale prostor tistim glasovom, ki jih družba še vedno prepogosto presliši.
Če so komentarji pod mojim nastopom kazalnik stanja, potem nas čaka še kar nekaj dela.
Mateja Malnar Štembal
Predsednica Združenja ONA VE




