Članica mreže ONA VE izred. prof. dr. Hojka Gregorič Kumperščak, dr. med., zdravnica specializirana za področje otroške in mladostniške psihiatrije, vodja Enote za otroško in mladostniško psihiatrijo v UKC Maribor, se je v uvodniku za novembrske Novice ONA VE dotaknila intimnih ovir zaradi katerih se ženske manjkrat in/ali z veliko mero notranjih protislovij odločamo za nadgradnjo poklicne poti in/ali vodstvene položaje.
Pred kratkim sem imela razgovor z mlado žensko, ki mi je kot vodji specializacij sporočila, da se ne bo prijavila na razpis za prosta specializacijska mesta, saj je trenutno njena prioriteta mlada družina in skrb zanjo ob možu, ki si pravkar gradi uspešno poslovno kariero in ga praktično ni na razpolago družini. Moji argumenti, da razpisa specializacij pod tako ugodnimi pogoji še dolgo ne bo več, so jo spravili v vidno stisko, tako da vprašanja, zakaj si z možem ne razdelita družinskih obveznosti bolj enakomerno, nisem postavila. |
Tako na prvo žogo sem jo težko razumela. Sama nisem imela občutka, da moram izbirati med družino in kariero, imela sem dovolj dobre okoliščine in podporo za oboje. Intimno pa sem jo zelo dobro razumela. Na karierni poti sem imela ob sebi neprijetno spremljevalko – slabo vest, občutek krivde, da bi morala biti doma in ne na seminarju v tujini, doma in ne na specializaciji, doma ob branju pravljic z otrokoma in ne študijske literature. |
Včeraj se je pri meni oglasila doktorica znanosti, ki razmišlja o prijavi na razpis za vodjo večjega oddelka. Je v dilemi, ali je primerna kandidatka. Ali zna dovolj, ali bo znala svoje znanje tudi pokazati in uporabiti, ali bi se morala še dodatno izobraziti za vodstveno funkcijo, predvsem iz ekonomije, o kateri nič ne ve, preden se sploh prijavi. Ali bi bilo prav, da se o vsem tem pogovori s trenutnim (moškim) vodjem, ki sicer ni ne doktor znanosti, niti se ni izobraževal iz vodstvenih funkcij in še manj iz ekonomije, a je zelo samozavesten in vse to nekako naravno obvlada. |
Nizala je dileme pred katerimi stojimo ženske tukaj in zdaj. V času in prostoru, ki formalno omogočata razvoj poklicne poti vsem ne glede na spol, v razmerah, ki so nam jih priborile generacije predhodnic in ki se lahko zelo hitro porušijo. In v tem času in prostoru se omejujemo ženske same. Same pri sebi se postavljamo pred izključujoče izbire – ali poklicni razvoj ali družina. Dvomimo o sebi bolj kot drugi – sem dovolj dobra, imam dovolj znanja; ob tem pa nasprotnemu spolu pripisujemo naravno vodstveno danost in neko samo po sebi umevno znanje. |
Zakaj je tako? Raziskave kažejo, da je do pubertete depresivnih več dečkov, po puberteti pa pojavnost depresije eksponentno naraste pri deklicah in je je v nadaljnjih življenjskih obdobjih vedno več pri ženskah kot pri moških. Ob spolnih hormonih in telesnih dejavnikih si to razlagamo predvsem s čustvenimi vzroki. |
Zahteve družine in družbe do deklet so (še vedno) drugačne kot do fantov. Dekleta se (še vedno) kasneje in drugače spodbuja k samostojnosti. Dekleta imajo več težav pri osamosvajanju in iskanju lastne identitete, pri njih je tudi zahtevnejši konflikt vlog. Dekleta so bolj občutljiva in bolj nagnjena k napačni oceni situacije. Bolj se obremenjujejo z negativnimi izkušnjami. Hitreje prevzemajo mnenja drugih in se z njimi istovetijo. Manj cenijo svoje sposobnosti ter dobre lastnosti. |
Imajo več introvertiranih in nefunkcionalnih prilagoditvenih mehanizmov npr. premlevanje ponavljajoče se teme v nedogled, samoobtoževanje, samokaznovanje, medtem ko dečki razvijajo več ekstrovertiranih mehanizmov, kot so preusmerjanje pozornosti, aktivno uveljavljanje svojega mnenja, potreb in idej. Procesi socializacije (še vedno) potekajo pri deklicah v smeri poudarjanja pomembnosti bližine, zaupanja, povezav in vzdrževanja odnosov, med tem pa pri dečkih potekajo v smeri poudarjanja avtonomije in uveljavljanja svojega mnenja. Ta zapis je sicer politično popolnoma nekorekten, a žal, v klinični praksi in študijah vidimo zapisano sliko kljub emancipaciji, ki je morda bolj zunanja kot pa resnično ponotranjenja. |
Zakaj je tako? Kdo so deklicam in ženskam vzornice iz resničnega življenja in kdo iz pravljic? |
Ko se o tem pogovarjam z današnjimi najstnicami, velikokrat povedo, da ne vedo ali pa naštevajo oddaljene like iz japonskih in tajskih serij ali pa spletne vplivnice, ki se hitro menjavajo. Redko omenjajo svoje mame ali babice ali kakšno vzornico iz knjig, še manj omenjajo političarke, umetnice ali znanstvenice. |
S kom se identificiramo slovenske odrasle ženske? |
»Ne bi bila rada taka kot moja mama, ker je delala preveč. Držala je pokonci vse vogale hiše.« Ta stavek slišim skoraj enako pogosto kot, »Rada bi bila kot moja mama, vse je zmogla, hodila je v službo in skrbela za družino, veliko mi je pomagala, vedno sem se lahko zanesla nanjo, nikoli ni rekla, da česa ne zmore.« Tako odgovarjamo ženske – hčerke druge generacije delovnih zaposlenih žensk. Razdvojena identifikacija, zase hočemo nič manj kot to, da smo v vsem najboljše. Absurdna zahteva, ki si je nemške, švicarske ali skandinavske ženske ne zastavljajo v taki meri. Redko so zaposlene s polnim delovnim časom, veliko ostajajo doma, ko je družina mlada. |
Zakaj je tako? Poteka emancipacija v različnih kulturnih okoljih različno? Gotovo. Katere so znane slovenske ženske, s katerim se sploh lahko identificiramo? Na misel mi pridejo le požrtvovalne in trpeče žene – matere kot so Cankarjeva mama, mama Prežihovega Voranca in pa strah vzbujajoča ter čudna Pehta. In spomnim se predstave Ženske v testu, ki sem jo šla gledat z velikimi pričakovanji, saj je bilo v napovedniku brati, da bomo preko slovenskih ljudskih pesmi in običajev izvedeli, kakšno življenje so živele naše prednice, kakšne zgodbe so si pripovedovale ob delu, kateri so bili njihovi tabuji, kaj jim je bilo pomembno, zabavno in kaj žalostno. V predstavi smo videli delovne, večinoma žalostne in trpeče ženske in tudi detomorilke iz obupne stiske. Sprostile, nasmejale in pele so le ob jedači in predvsem pijači in to le za kratek čas. Hitro so se vrnile v edino vlogo, ki jim je takrat pripadala – v vlogo matere. No, vsaj tako mi je predstava ostala v spominu. |
Iz pesimističnih misli me potegne novica, da se je mlada ženska iz začetka zapisa odločila za specializacijo. Pove, da je veliko razmišljala, se pogovarjala z možem in svojimi in ugotovila, da se jim zdi razumljivo, da nadaljuje svojo poklicno pot in da jo bodo pri tem podpirali. Ugotovila je, da se je pred nemogočo izbiro ali/ali postavila sama in pripisala drugim pričakovanja do nje, ki jih sploh niso imeli. Kar privzela je kot samoumevno, da drugi vidijo situacijo enako kot ona. |
Z razmišljanjem kje znotraj nas so ovire, da se manjkrat (ali z veliko mero notranjih protislovij) odločamo za nadgradnjo poklicne poti in/ali vodstvene položaje bomo nadaljevali na decembrskem dogodku Združenja ONA VE z zanimivimi sogovornicami: psihiatrinjo Bredo Jelen Sobočan, otroško in mladostniško psihiatrinjo Natašo Potočnik Dajčman, obe sta tudi psihoterapevtki ter avtorico pravljic in pripovedovalko Anjo Štefan. |
Takrat, upam, bom lahko povedala tudi, da se je doktorica znanosti odločila za prijavo na razpis za vodjo večjega oddelka. Držimo pesti in prisrčno vabljeni! |