Delujem na področju tako arhitekture kot urbanizma, saj navsezadnje dobre arhitekture brez uspešnega urbanizma ni.

Po končani dodiplomskem študiju arhitekture, izobraževanje nadaljujem na doktorskem študiju, prav tako na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Pri svojem delu se neizmerno zavedam odgovornosti, ki jo imam kot arhitektka do prostora, ki nas obdaja.

Bodisi ali gre za prostor za zidovi, ali pa izven njih, vse je prostor, kjer živimo, delamo ali zgolj preživljamo svoj prosti čas. Odgovornost je tako preplet tega, kako se nekdo počutil v hiši, ki jo snuješ ali pa kako hiša, kot materija, ki je postavljena v urbano ali ruralno okolje, slednjega zaznamuje za dobo lahko celo več sto let.

Odgovornost do prostora, odgovornost do uporabnikov grajenega ali negrajenega in na drugi strani zavedanje, da prostor brez družbe / posameznika ne more obstajati in tudi ne obratno, me je pripeljalo do tega, da svojo karierno pot snujem kot kombinacijo prakse in akademskega sveta.

V praksi se izražam v svojem arhitekturnem biroju – MONOMO arhitekti, kjer lahko skupaj s svojimi naročniki snujem kvalitetne prostore, njihove domove, prostore prostega časa, delovno okolje ali drugo. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer delujem kot asistentka, pa lahko odgovornost in zavest do prostora prenašam na generacije, ki prihajajo za nami.

Poglabljanje znanja na doktorskem študiju usmerjam v raziskovanje prostora, ki se odvija med stavbami, kjer je stik pritličja stavb z ulico, kakšno je tam življenje predvsem v mestih. Glavni cilj doktorata je razvoj takšnega tipa javnega odprtega prostora, ki bo omogočil, da bo mesto živo, a hkrati tudi uspešno, enakovredno in pretočno.
Vse to mi daje možnost napredka, saj se lahko skupaj s študenti tudi sama razvijam in raziskujem potenciale, ki jih prostor lahko ima, ali pa bodisi v realnem svetu z realnimi naročniki kreiram prihodnost bivalnega okolja ter raziskujem prostor tekom svoje doktorske disertacije.

Lahko rečem, da mi ravno kombinacija enega in drugega omogoča, da lahko realni svet prepletem z akademsko vedoželjnostjo ter da mi ravno raziskovanje tistega, kar je marsikdaj nevidno, daje možnosti, da kreiram takšno arhitekturo in urbanizem, ki sta do prostora spoštljiva, za uporabnika pa funkcionalna.

Marsikdaj se pri projektiranju pošalim in rečem: »Kako lahko iz prostora iztisnem tisto nekaj več?«, in le to je glavno orodje mojega načina delovanja v arhitekturni praksi.

Pri kreiranju prostora sem razvila svojevrsten pristop in zase pravim, da ne rišem hiš, pač pa domove. Namreč, ko hiša res postane dom, veš, da je arhitektura dobila svojo dušo ter da predvsem deluje.