Mednarodni dan žensk – prireditev Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije

8.3.2022

Mednarodni dan žensk – danes, ko mineva že stoenajst let od prvega praznovanja, sta bili večkrat izrečeni dve besedi: spomin in pogum. Ob tako častitljivem jubileju bi upravičeno pričakovali, da je praznik namenjen predvsem spominu na davne generacije pogumnih in neustrašnih žensk, ki so se borile za enakopravnost. Da torej govorimo o pravicah, ki so jih prve doživele že babice moje generacije: splošno volilno pravico leta 1945, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pred 70 leti. Pa pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila …

Spominjamo se davnih mejnikov: prve zdravnice, prve doktorice znanosti, prve univerzitetne profesorice. No, nekateri mejniki niso tako davni. Prva sestava Ustavnega sodišča v samostojni Sloveniji ni imela niti ene sodnice, to smo dobili šele leta 1998. Na Ljubljanski univerzi je bila leta 2005 izvoljena prva rektorica, lani preminula profesorica Andreja Kocijančič. Prva predsednica vlade je bila izvoljena leta 2013. Prvo nogometno sodnico imamo od predlani. Mnogo steklenih stropov je bilo prebitih – pa vendar jih še veliko ostaja. Na položajih, kjer se odloča o pomembnih zadevah, so ženske še vedno neenako zastopane. Najbolj izrazito na vodilnih položajih v politiki in v gospodarstvu. H komentiranju pomembnih zadev v medijih so trikrat bolj pogosto povabljeni moški strokovnjaki. Veliko slišimo o feminizaciji poklicev, kot so zdravstvo, šolstvo, sodstvo. Ampak v njihovem vodstvu bomo videli precej drugačno sliko.

Kaj naj torej sklenemo: da smo veliko dosegle, in še malo, pa bo ta naš praznik postal nepotreben? Samo obeležitev spomina na pogumne? Žal si ne upam biti tako optimistična.

Dovolite mi, da to svojo zadržanost nad prevelikim samozadovoljstvom ilustriram s kratkim izletom v preteklost, v čas Zofke Kvedrove in naših pra-pra-babic. Te so se že v 19. stoletju borile za to, da bi imele vsaj nekakšno volilno pravico. Postopno so jo tudi dobivale. Omejena je bila na lokalne volitve, pa na tiste ženske s premoženjem ali izobrazbo. Še te niso smele same na volišča, ampak so volile po zastopnikih. Potem pa je prišlo leto 1911. Dober mesec po prvem praznovanju mednarodnega dneva žensk so ženske na občinskih volitvah v Ljubljani prvič lahko šle same na volišča. Zmaga je bila videti na dosegu roke. Maja 1920 je izšel uradni list z uredbo, s katero je bila uzakonjena splošna, tudi ženska volilna pravica na občinskih volitvah. Petdeset let prizadevanj je končno obrodilo sad – do februarja 1921, ko je bila uredba razveljavljena.

Zakaj to pripovedujem? Najprej, da se spomnimo, da se svet ni pričel niti pred 30 leti niti leta 1945. Zgodovinski spomin je nujno potreben – kdor ne pozna zgodovine, je obsojen na to, da ponavlja napake iz preteklosti.

Tudi zgodovinski kontekst je pomemben. Internacionala, ki smo jo slišali na začetku, je lani obeležila stopetdesetletnico. Danes gotovo pomeni nekaj drugega kot ob nastanku, v času oktobrske revolucije ali leta 1945.

Predvsem pa želim povedati, da enkrat priznana pravica ni nujno priznana za vedno. Zgodovinskih primerov je več kot preveč. Morda se zdi nepredstavljivo, da bi ženske danes izgubile nekaj tako osnovnega, kot je volilna pravica. Ampak zadnja dva tedna vojne v Ukrajini sta nam grobo demonstrirala, da lahko nepredstavljivo čez noč postane možno, nato verjetno, potem pa že izvršeno dejstvo. Tudi pravice, ki so zapisane v mednarodne konvencije, niso povsem varne, kaj šele tiste, ki niso. Pravico, ki jo imamo že desetletja, lahko izgubimo, če se ne postavimo zanjo.

V zadnjih tednih smo lahko v Sloveniji brali mnenja, da je ženskam prostor doma, z otroki in za štedilnikom – z vrhunskim športom se pa nimajo kaj ukvarjati. Že dolgo so pri nas združenja in stranke, ki si prizadevajo za omejitev pravice do splava ali celo njegovo prepoved. Je tako prizadevanje legalno? Ta pravica še ni zapisana v mednarodne konvencije, ki bi jih bila Slovenija zavezana spoštovati, imamo jo pa v Ustavi. Ampak prizadevanje za mirno spremembo Ustave ni prepovedano. Seveda pa je dovoljena tudi obramba naših pravic. Sebi in vam obljubim, da bom po svojih močeh branila naše pravice, če nam jih bodo poskušali vzeti! Verjamem, da skupaj z vami. Človekove pravice nam namreč pripadajo, ker je tako kot že beseda sama pove, prav. Človekove pravice niso nekaj, kar nam lahko nekdo da. Imamo jih. Lahko nam jih pa kdo poskuša odreči.

Da danes govorim o ogrožanju pravic žensk je le en znak problema, s katerim se soočamo v Sloveniji: dve leti že opazujemo, kako naša demokracija drsi proti nečemu drugemu. Je mogoče, da jo celo izgubimo? To je morda nepredstavljivo – ni pa nemogoče. Znakov je, žal, preveč. Kot pravnico me najbolj boli razgradnja pravne države. Videli smo celo vrsto uredb, odlokov in sklepov, razrešitev in imenovanj, ki so bili sprejeti v očitnem nasprotju z zakoni in Ustavo. Vse bolj jasno postaja, da vladajoči ob sprejemu nezakonitih predpisov računajo na to, da sodna pot terja svoj čas, v tem času pa že dosežejo svoje. To je pravno huliganstvo!

Čisto navadno politično huliganstvo pa so napadi na sodstvo in neodvisne nadzorne organe, ki se zgodijo po vsaki sodbi ali odločbi, ki vladajočim ni po volji. Diskreditacijam v vladnih medijih sledi stampedo na družbenih omrežjih. Cilj je očitno, da se pod grožnjo javnega obračuna utiša tiste, ki še dvignejo glas za pravno državo. Če je kritični posameznik povrh še ženska, je napad še toliko bolj grob in oseben. Pred le nekaj tedni se je na nevladno aktivistko Niko Kovač iz gibanja, ki nosi ravno ime 8. marec, usul plaz blata, ko je postala Slovenka leta.

Mnoge smo to že doživele, in enkrat sem zapisala: kadar v razpravi preberem kaj o svoji obleki, frizuri ali teži, vem, da sem zmagala. Boli pa vseeno.

Boleča je tudi ugotovitev, da je naša demokracija krhka, kadar se sooči z brutalno brezobzirnostjo vladajočih. Ne, da bi bila slika pred letom 2020 idealna, daleč od tega. Ampak le dve leti je trajalo, da se sprašujemo, kako dolgo še lahko demokracija preživi take napade.

Druga kitica Internacionale v prepesnitvi Mileta Klopčiča pravi: »Nihče ne da nam odrešenja, ne carji, kralji in ne bog; osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok«. Odvisni smo samo od sebe. Čez mesec in pol bomo imeli na volitvah priložnost za nov začetek. Upam, da jo bomo izkoristili. Naslednja vlada bo imela polne roke dela že z vzpostavljanjem nekakšne normalnosti in vsaj približka demokratične družbe.

Ampak to ni dovolj. Bodimo pozitivni in vzemimo zadnji dve leti kot stresni test demokracije! Potegnimo iz tega nauke, kako začrtati pot, da naredimo našo demokracijo bolj robustno in manj krhko. Tega se je treba lotiti premišljeno, ni rokohitrskih rešitev. Najbrž bo potreben tudi poseg v temeljni akt naše družbe, v Ustavo: da povečamo odgovornost poslancev njihovim volivcem, zagotovimo še večjo neodvisnost nadzornih organov, policije in sodstva, dolgoročno rešimo revščino starejših, pa še mnogokaj. Temeljit razmislek, nekaj let potrpežljivih priprav in javne razprave ter široko javno soglasje potrebujemo za take spremembe.

Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da svet postaja precej bolj nevaren in nepredvidljiv. Grožnja vojne visi nad nami. Ne prvič. Pred tridesetimi leti smo imeli to srečo, da so bili na čelu Slovenije modri ljudje, katerih glas in vpliv je prevladal nad tistimi, ki bi nas najraje zapletli v še bolj krvave spopade. Tudi sedaj potrebujemo oboje, pogum in modrost, da prebrodimo te težke čase. Morda sta za prepir res potrebna dva, za sprožitev vojne je pa dovolj ena sama stran. Ampak za sklenitev miru, tam sta pa res potrebni dve strani, s premišljenimi voditelji, ki so se pripravljeni pogovarjati. Miru navsezadnje ne sklepamo s prijatelji, ampak s sovražniki. Potrebne so modre in trezne glave.

Verjamem, da moramo prav pri tem ženske imeti pomembno besedo, bistveno več kot doselj. Ne pozabimo: treznost, modrost, premišljenost – so ženskega spola.

dr. Nataša Pirc Musar