“Volit grem vedno, letos pa volitve še posebej težko pričakujem. Dovolj imam grobe, nespoštljive, žaljive retorike oblasti, ki spodbuja družbeno polarizacijo, ki izključuje in ki v ljudeh naslavlja in krepi tisti manj racionalni vidik: strahove, projekcije, predsodke… Dovolj imam komunikacije, ki še dodatno stigmatizira najranljivejše, saj sporoča, da so za svoje stiske, težave, prikrajšanosti krivi sami. Skrbi me, da mladi ljudje odraščajo v ozračju, ki je nasmeteno z nespoštljivo komunikacijo in da takšno komunikacijo modelira in spodbuja politični vrh države. Jezi me rušenje javnega visokega šolstva. In zavedam se, da nas na področju šolstva – če želimo ohranjati in krepiti šolo kot vključujoč in podporen razvojni kontekst – čaka ogromno izzivov, ki jih trenutna oblast niti ne pripoznava, kaj šele, da bi jim bila kos. Zato nestrpno pričakujem volitve, ki dajejo upanje, da bo bolje.”